Ker pupki in že ne več pupki še kar nimajo dostopa do naše spletne strani (načelnik, zrihtaj, ker bom sicer začela kasirati te ure, ki se mi nabirajo), si drznem občasno malo dopolniti ali kanček začiniti njihova poročila – no, tokrat samo naslov in zaradi profesionalne deformacije ščepec pedagoško-materinskih posegov v besedilo.
Gozdna (krušna mati pupkov in že ne več pupkov)
Grintovčev steber
8. 9. 2026 sva se Andrej Gradišnik in Domen Harnik odpravila na Jezersko, da preplezava Grintovčev steber. Z dostopom sva začela ob 6.30, ob 9.00 pa sva vstopila v steno. Dostop je bil dolg, melišča pod steno kar ni hotelo zmanjkati. K sreči so bile temperature prijetne.
Smer s petimi raztežaji velja za eno najlepših v tem koncu. Dobro je opremljena s klini, zlasti v težjih delih, sidrišča pa so opremljena s svedrovci. Skala je skoraj ves čas kompaktna, le raztežaj pred kaminom je pravo malo melišče. Najtežji je vstop v kamin, skozi katerega se je treba nekako stišati, da sploh prideš v kamin.
Izstopila sva na vrhu rampe, po kateri je mogoče sestopiti do vznožja stene. Odločila sva se nadaljevati na vrh Grintovca, da bi bila tura res ta prava. Preplezala sva še lažji greben do melišča pod vrhom in se po njem povzpela na vrh. Tam sva pojedla vsak svoj sendvič in sestopila proti Češki koči.
Igličeva smer
Igličevo smer sem imel nagledano že nekaj časa in končno mi jo je uspelo tudi spoznati. 20. 9. 2026 sva jo preplezala Andrej Gradišnik in Domen Harnik.
Ko sva prišla do vstopa v smer, je bil ta moker, zato sva ga preplezala nekoliko previdneje. Sledilo je nekaj lažjih raztežajev, nato pa prečka v levo čez previs (V+). V levo se zavije že pri prvem previsu. V Miheličevem vodničku je prečka na skici slabo vrisana; bolje se je ravnati po skici na spletni strani Slovenske stene. Čez previs sva nadaljevala v levo, nato po prečki v desno pod velik kamin.
Iskala sva desno varianto čez plošče. Ker tam nisva našla nobenega klina in je bilo vse videti precej krušljivo, sva se podala kar naravnost desno od kamina, kjer je bilo zabitih nekaj klinov. Po dveh raztežajih sva prišla do tistih zelo lepih plošč. Plezanje po njih je skoraj kot plezanje v Klemenči peči. Še nekaj raztežajev po grebenu in bila sva iz stene.
Smer je orientacijsko zahtevna, ker so vse linije videti enako plezljive. Ključno mesto je prečka v levo. Smer je kar dobro opremljena s klini, veliko pa je tudi sidrišč, ki so lahko nekoliko zavajajoča. Prav pridejo pomična varovala in kakšen klin, saj ponekod, kjer so vrisani, klinov ni (več).
Meta
Smer Meta v Veliki Raduhi (V−/IV+, 270 m) ponuja dobro, a mestoma nekoliko krušljivo plezanje. V resnici je pravega plezanja le za dva oziroma tri raztežaje. Po preplezanem stebru se z Leonom (Kašnikom) nisva podala še na vrh, temveč sva že prej sestopila levo na zavarovano planinsko pot. V smeri se najde nekaj klinov, vendar ni opremljena v celoti. Plezala sva v soboto, 3. 10. 2026.
Domen H.
Komentarji