Na dela prost dan, Prešernov dan, so se Slovenci v Ljubljani , nič kaj v sporočilu Zdravljice, delili na tiste, ki so proti vladi in one druge, ki vlado podpirajo. Daleč stran, pod vznožjem Civette, smo »Lačni-Golobi, Ikiji, Hrasteli, Keksi in Gradišniki« poenoteni uživali v belih strminah, lepi gorski panorami in modrem nebu nad nami. Meni je bilo še posebej lepo. Civetta je ena izmed »mojih gora«.
Poznega septembra 1985 sva s severa z Mihijem plezala smer Phillip-Flam. 900m dolomitske vertikale šeste stopnje. V zgornji tretjini stene, kjer smer vodi po sistemu kaminov, naju je ujela noč. Sledil je bivak na ozki polički, kjer sva si mrzle nočne ure krajšala s petjem in proučevanjem zvezdnatega neba. Ves »šlagerski jugo repertoar« sva takrat obdelala. Ob jasnih nočeh pa na nebu še danes takoj zaznam hrabrega bojevnika Oriona, z mečem iz treh zvezd za pasom. Še vsa trda od neudobnega bivaka sva naslednjega jutra, le deset metrov višje, naletela na široko polico na kateri bi lahko ležala po dolgem, po čez ali v diagonali … <

Kratek plezalni izlet smo si z Gregom in Ikijem privoščili tudi tokrat. Zaledeneli slap ali dva odpikamo, popoldan pa se posvetimo družinskim aktivnostim, smo načrtovali, ko smo se v zgodnjem, mrzlem jutru namenili v dolino Val Pramper. Vodniček je obljubljal celo vrsto slapov različnih težavnosti, a se je pokazalo, da jih letos ni. Le skromne, med sabo nepovezane sveče so ubogo visele preko sivo-rumenih sten. Čisto na koncu doline, kjer pobočja vodijo do skalnih vrhov, smo visoko levo uzrli slap, ki se konča v mogočni navpični steni. Da ne pojde dan v nič, smo se namenili preko pobočij nepredelanega snega. Dobri dve uri smo porabili do slapu, ki naj ne bi presegal težavnosti dobre štirice. A se je kmalu pokazalo, da zaradi pomanjkanja ledu temu ni tako. Še največ težav nam je povzročala vršna sveča. Grega se je je lotil najprej po levi. Voda je tekla preko previsa, ko sem s težavo podajal vrv, ki je v hipu postala trda in toga. Krhke sveče in votel led niso nudile prave opore. Grega se je vrnil in med svečami smo zlezli pod previs in skozi »garažo« na desno stran slapu. Tu je bila vertikala še bolj izrazita, a je bil vsaj na začetku led debelejši. Ko je Grega izginil iz najinega vidnega polja in se je vrv zopet ustavila mi je Iki, nemo, s palcem navzdol pokazal smer sestopa. »Odločitev je Greganova«, sem mu tiho odgovoril. Vrv se je po polžje le premaknila. Odkrhnjenega letu od zgoraj skoraj ni bilo, saj je Grega s tankimi zaplatami ledu, skozi katere se je videla skala ravnal zelo previdno. Končno je krik od zgoraj:«Piiip – cenzura« naznanil, da je čez. »Na to bo pa moral počakati do večera in upati, da bo Žanu trdno spala«, sem pripomnil, zadovoljen, da se je srečno izšlo. Iki, ki je zadnji pokukal čez zgornji rob sveče se je pritožil, da ga je zanohtalo, da ne čuti rok. Grega pa je pripomnil, da je malo pomešal pojme in ga je verjetno navilo, da ne čuti rok. Kakorkoli že, v mrazu, ki je ponovno zategnil smo se spustili po vrvi do vznožja slapu in odlomastili v dolino, zadovoljni z celodnevno turo, ki je nismo načrtovali.
Zadnji, mrzli, a neskončno sončni mini dopustniški dan smo Gradišniki namenili, znani in zaradi bogatih panoramskih razgledov in dobrih smučarskih terenov opevani turi Sella ronda. 42 km okoli skalnih stolpov Sella in osrčju Dolomitov. V tretjem stolpu sva leta 1985 z Mihijem ob povratku iz Civette na hitro zlezla še Vinatzerjevo smer in nato pozno v noč vozila do Ljubljane, da sem zjutraj ujel prvi šolski dan na faksu. A to je že druga zgodba…