… kk je fajn, ko mam spet kaj pisat tule gor. :-)

No, malo se pretvarjam, saj za nič na svetu ne bi menjala zadnjega dobrega leta, ko nisem imela o čem pisat tukaj.

Kako pravilno vpeti vrv. “No, daj mi še štrik!”

A kar tu gor?

Je pa zares fajn, da spet po malem lezem …

Testosteronski del družine se brez manjšinskega (hči je pač že šla po svoje, šmrk šmrk), a vladajočega estrogena znajde kar dobro (kako malenkost je sicer potem treba popraviti okoli hiše, otroka malo dlje časa umivati, malo več cunj vreči v pralni stroj, se spomniti, kaj smo se učili v zdravstveni šoli …), zato sem ob zeleni luči svojih fantov z Alešem Ogrinom iz ljubljanske Matice spet skočila na Ljubelj.

Sam izkoriščajo me; Jure mora otroka mirkat, ona pa nima s kom it lezt tko na hitro, pa mene gnajvi …

Aleš na vrhu poči

V tej vročini je bila popoldanska plezarija v Šentanski smeri v Begunjščici odlična izbira. Kot sem že zadnjič napisala: dostopa praktično ni, smeri so opremljene (za zdaj si res ne morem privoščiti kaj, kar bi zahtevalo mojo daljšo odsotnost, saj trenutno še ne zdržim dolgo brez otroka), z vrha Šentanske sta dva spusta po vrvi, vožnje pa je ravno za pol ure. Je kar nekaj prednosti, če si močvirnik/ca. :-)

Grifov kolkr očeš!

Hilaj, js mrn jt domo!

Prvi abzajl

Sicer sva ugotovila, da bi s 70-metrsko vrvjo kamot naredila samo en abzajl, ampak dokler ne vidiš, ne veš.

Drugi abzajl, ki bi lahko bil še vedno prvi in edini. Z dovolj dolgo vrvjo, seveda.

Ker je splošno znano, da sem resna in odgovorna ženska, ki se z resnimi stvarmi oz. nasploh sploh ne šali, moram priznati, da so moji fantje prav zlati! Doma vse poštimajo, imajo se fajn, obenem pa skuhajo odlično večerjo in ohladijo piv… no, pijačo za komplet navezo.

Gozdna