Grossglockner

“Zdaj bi pa res pasalo pivo!” sva s Tinco jamrali med pospravljanjem robe v avto na parkirišču v Kalsu. Ampak ker sta naju doma čakala Mija in Bor, je tudi tretji član ekipe, Matej, ostal brez zasluženega “ta rosnega”.

Začelo se je tako, da je prejšnji teden Tinca med enim od naših “treningov” z malčki omenila, da nekoga pelje na Grossglockner. In ko je dodala, da zaradi deteta itak gre samo za en dan med tednom, sem zastrigla z ušesi  in začela tuhtati, koliko dopusta še ima Jure (kar je ona takoj opazila in na moje veselje ni imela nič proti, da se jima pridružim) … In imel ga je še dovolj! :-)

Še slabih 1000 višincev. Kaj pa je to? Tri Šmarne gore.

Tako pač je, da ko otroci dopolnijo šest mesecev in začnejo jesti še kaj drugega kot mleko, pridejo na vrsto za čuvanje še atiji in babice. Mamice veste, da ne zato, ker jim prej ne bi zaupale, pač pa zato, ker je mati narava naredila tako, da doječe samice z mladiči niso ravno najbolj prijazna bitja in niso razpoložene za to, da bi se z njihovimi potomci preveč ukvarjal še kdo drug, saj edino mama ve, kako in kaj je treba. Al! Kdo pa je že videl medvedko ali divjo svinjo, ki bi rekla: “Buci buci, kar igraj se z mojim mladičkom …” ;-)

V četrtek, 27. 8. 2015, sta Mija in Bor ostala v drugih ;-) najboljših možnih rokah, mi trije pa smo ob treh zjutraj že šibali proti Kalsu. To, da se vožnja do tja kar vleče, je po svoje prav pasalo, komu pa se vendar po dveh urah spanja, ki ga tako ali tako manjka tudi sicer, ljubi hoditi s težkim nahrbtnikom po bregu navzgor!? Pa se vseeno nismo obotavljali in ob šestih natovorili nahrbtnike. Prav hecen občutek je bil imeti težo na hrbtu, saj sva se obe navadili na to, da nosiva otroka v nosilki spredaj. Matej pa si je ob najinem modrovanju najbrž mislil svoje.

Pot do ledenika se niti ni tako vlekla, od tam naprej pa smo imeli občasne postanke predvsem zaradi gneče, saj je Grossglockner kljub četrtku imel kar veliko obiskovalcev. Kar je po svoje tudi prav prišlo, da ni bilo treba preveč loviti sape … Kljub temu smo ob pol dvanajstih zelo zadovoljni že zavriskali na najvišjem avstrijskem vrhu in se postavili v vrsto za fotografiranje pri križu. Res, prav čakati je bilo treba in celo malo težiti nekaterim, da so se po dolgotrajnem fotošutingu odpeli s križa in pospravili svoje zastave in zastavice.

Juhuuuuu!

Nekatere samice z mladiči rade zlezejo na kako goro in rade gredo plezat, a še vedno so samice z mladiči, zato smo se kar kmalu poslovili od vrha. Gneča med sestopom ni bila nič manjša kot pri vzponu, zaradi česar smo izgubili nekaj časa, ampak je bil pa občutek zato veliko boljši kot zjutraj. Moram namreč priznati, da ni mačji kašelj brez priprav dobrih šest mesecev po porodu zlesti na tako goro, kot je Grossglockner, čeprav nismo imeli nobenih težav in je zaradi vsega tega veselje še toliko večje. Seveda so k temu veliko pripomogli pohodi z otroki, ki so najina stalnica vsak teden vsaj trikrat, a Šmarna gora je vendarle malce nižja od Velikega Kleka. Za Mateja pa je bil to najvišji do zdaj preplezan vrh, zaradi česar mu je sploh treba čestitati!

In odpujasli so domov.

Zdaj bi pa res …

Zadnji del poti se je, kot vedno na vsaki turi, najbolj vlekel. Gledaš v dolino, vidiš parkirišče, noge, nič več vajene težkih čevljev, pa komaj čakajo na tevice … “Zdaj bi pa res pasalo pivo!” sva s Tinco jamrali med pospravljanjem robe v avto na parkirišču v Kalsu popoldne nekaj čez četrto …

Gozdna