Marta in Jure sta ta konec tedna, 14. 8., praznovala obletnico poznanstva in poroke. Kot se za alpiniste spodobi, je takšne mejnike treba praznovati v stenah. Kot pa se za Korošce spodobi, je izbira le ena – Raduha. Že v četrtek zvečer sta se nastanila na Grohatu, užila eno noč miru, v petek pa se odpravila v dve klasiki: ZZ in Kamin pri Durcah. V ZZ-ju so tisti dan ‘delali’ tudi Eva, Klemen in gospod Špiler; smer je zdaj še varnejša za plezanje in odličen učni ‘poligon’, saj so na ključnih mestih dodali še kak svedrovec.
Ker pa Marta ne more iz svoje kože in se otresti materinske vloge, smo se v petek zvečer na Grohatu narisali tudi njuni posvojenčki – pupki. To, da je bila »bica« na Koroškem, smo morali dobro izkoristiti, zato smo se v soboto zjutraj vsi skupaj odpravili pod steno Velike Raduhe.
Dostop sicer ni bil tako dolg, kot smo si predstavljali, je pa malenkost zaraščen, saj redko kdo še zaide v tisti del stene. Do vstopa oz. do plošče, kjer se začne prava plezarija, smo potrebovali slabi dve uri zmerne hoje, ker je moral Jure izpolniti obljubo, da mi bo nesel štrik.
Pri vstopu v smer Steber Velike Raduhe so moji, sicer zelo majhni plezalniki, zrasli v ogromne čevlje, saj sem vodila prvo od treh navez. Prvič sem imela tako pomembno in zahtevno nalogo v smeri, ki je še nisem poznala.
Vstop v smer je levo od zabitih klinov pod krušljivim previsom: čez kratek skalni skok in med nekaj borovci do prvih klinov v ploščah velike zajede (v vodničku je začetek smeri vrisan že dva raztežaja niže, a tam je treba prehode iskati precej po svoje). Smer je v prvih treh raztežajih načeloma lepo opremljena, vendar je vseeno pametno s seboj vzeti kak klin, zatiče in metulje. Zadnji raztežaji pa so precej zaraščeni z borovci, skozi katere je treba najti prehode, poleg tega pa so neopremljeni.
Plezali smo v treh navezah: jaz z Marto in Juretom, ki sta mi prepustila vodstvo v treh najlepših raztežajih, kjer je bilo njuno zaupanje večje od moje samozavesti. Kljub temu sem premagala strah in brez večjih težav preplezala vse tri raztežaje. Za nagrado sem podedovala Juretovo kladivo, ki je zdaj trofeja mojega vzpona.
Kot druga naveza sta plezala naša »kozlička« Miha in Luka, ki sta bila večinoma kar z Marto in Juretom na štantu, saj »počasi« v njunem slovarju očitno ne obstaja. Če bi lahko, bi nas verjetno kar preskočila.
Zadnjo navezo sta sestavljala Domen in Blaž, ki sta očitno pozabila, da ni obvezno potegniti cele dolžine vrvi in sta namesto treh na najlepšem delu smeri imela le dva raztežaja. Ker sta plezala zadnja, sta poskrbela tudi, da je smer zdaj nekoliko manj naložena, saj sta jo očistila nekaj majavih in naloženih kamnov.
Četudi so imeli fantje ogromno časa, medtem ko so čakali, da jim prva naveza da prostor, jim je nekako vseeno uspelo skoraj popolnoma pozabiti na kakršno koli fotografiranje. Meni pa je bilo ob pomembni nalogi in zame kar zahtevni smeri fotografiranje zadnje v mislih.
Vreme smo imeli čudovito, za plezanje pa smo potrebovali dobre štiri ure. Izstop iz smeri je levo čez travnata pobočja, kjer se priključiš zavarovani poti, po kateri smo sestopili. Pri koči smo najprej potešili lakoto, saj ni boljšega od gobove juhe z žganci, ki jih postrežejo prijazne oskrbnice in oskrbnik koče na Grohotu.
Za sladico sta Jure in Marta dobila tortico za njun praznik – in da smo se jima pupki vsaj malo oddolžili za vdor v njun romantični vikend, ki se je iz vikenda v dvoje hitro spremenil v vikend sedmerice. Ampak verjamemo, da nam tega nista preveč zamerila. Marta in Jure sta obletnico lepo praznovala, pupki pa smo uspešno poskrbeli, da jima ne bo nikoli dolgčas. Mislim, da smo vsi dosegli svoj cilj.
Urška Pitino
Foto: Blaž in Luka Grobelnik, Miha Robnik, Domen Harnik, Urška Pitino, Marta in Jure Krejan Čokl
Urška – Pika Nogavička je svojo krstno smer odlično preplezala, še posebej se je izkazala v nameščanju varoval in iskanju prehodov, naju pa je navdušila še z malinovo torto. Pupki so nama zares polepšali obletnico! Krasno pa je bilo srečati tudi druge prijatelje in znance, ki jih bica in deda iz močvirja precej redko vidiva …
Marta Krejan Čokl – Gozdna
Komentarji