[singlepic id=2230 w=320 h=240 float=left]Greganov predlog, da greva v Kolčnovo smer, ki je zanj med najlepšimi v Peci je koj padel na plodna tla. Zame je ta smer polna spominov in nostalgije. Posvečena je Milanu Kolarju – Kolčnu, ki je skupaj z mlajšima kolegoma iz Mežice, v slabem vremenu tragično preminul v francoskih Alpah. Čeprav Kolčna nisem poznal , sem si po Mihanovem pripovedovanju ustvaril sliko čvrstega gornika, kateremu je težko delo v fabriški kovačnici izoblikovalo močne roke in karakter. Smer, ki sta si jo zamislila in v njej opravila poizkus s Špilčnom sva dokončala s Tomotom Jeseničnikom. In ker z leti spomin bledi sem pokukal v svoj orumeneli gorniški dnevnik, ki mi je obudil nekaj pozabljenih spominov.

26.5.1985; Ne Tomo in ne jaz še nikoli nisva bila v J steni Pece, zato sva  po tem, ko sva prigrizla strmino iz Tople do male Pece kar nekaj časa porabila, da sva steno sploh našla. Oddahnila sva si ko sva se končno lahko ovesila z goro klinov, zatičev in doma narejenih lesenih zagozd, ki sva jih pritovorila pod vznožje strme stene. Da sva pravilno vstopila nama je sporočila lesena zagozda, ki sta jo zabila Kolč in Špilč ob svojem neuspelem poizkusu. Počasi a vztrajno, v glavnem s pomočjo klinov in jzatičev  se prebijam čez steno. Še največ težav imam nad tretjim varovališčem kjer klini ne prijemajo.  Še dobro, da se težave unesejo in priplezava do Kolčnove police po kateri  izstopiva. Sestopava  po žlebu in zaideva v borovce, da  vsa popraskana prideva ponovno pod steno. Pobereva  nahrbtnike in se po žlebu povzpneva na vrh Pece ter se po poti vračava vse do Črne, kamor sva pripešačila pol ure po polnoči. Ni kaj dodati, precej nenavadna tura za današnje dni.

Drugič sem se v Kolčnovo smer podal z Rotovnik Vladom, ki se je žal pozneje smrtno ponesrečil v Raduhi.

14.10.1990; … V prvem težjem raztežaju Vlado vpne staro leseno zagozdo, ki se je spomnim izpred petih let. Zbledeli vrvici ne zaupa, zato poizkusi plezati  ne da bi vpel lestvico.  Želi  se potegniti proti levi čez rob, a mu ne uspe. Za trenutek poleti po zraku, nato se sunkovito ustavi. Zagozda z zbledelo vrvico je dobro opravila svojo nalogo…  Na robu stene se snidemo z Zalo in Danijem, ki sta ves dan plezala v smeri desno od naju. V trdi temi  vsi štirje sestopamo v soju moje čelne baterije. Pozni smo, jutri bom težko vstal, a moram saj me čaka moj peti delovni dan v fabriki.

No in če bi moj razpadajoči gorniški dnevnik še imel kaj prostora bi danes vanj zapisal nekako takole:

24.9.2011; V eri tehnike in napredka se z Greganom, naj nama bo tudi tokrat odpuščeno,  odpeljeva mimo parkirišča visoko pod kočo na Peci. Lahko napravljena se sprehodiva pod steno. Ura je pol deset. Vidiva Zalo in Sašna, ki plezata v desnem delu stene. Visoko sta že, vstala sta mnogo pred nama.

Lesena zagozda z zbledelo vrvico je še vedno na svojem mestu. Grega se ne zmeni zanjo. Malo pod njo za varovanje namesti metulja.

Drugi od treh težjih raztežajev je najlepši. Za varovanje skrbi zadrga starih, a dobro zabitih klinov, skala je čvrsta, edino veliko majavo lusko, ki  kot giljotina visi zataknjena v sicer lepi zajedi, s pomočjo kladiva, ob glasnem trušču spustim v dolino.

Na koncu smeri Grega ne zavije v desno po Kolčnovi polici iz stene, ampak jo ubere naravnost po izstopu, ki opravičuje sloves  Pece kot mestoma precej krušljive stene. Po nekaj urah sva na vrhu. Danes bova še nekaj imela od dneva.

Grega je smer  v vodstvu, brez večjega napora zmogel prosto, jaz z nekaj več napora, z vrvjo od zgoraj pa tudi. Če bi mi kdo to rekel tiste noči pred šestindvajsetimi leti, ko sva se zadovoljna nad prvenstvom, a skrajno utrujena s Tomotom vračala v dolino, bi si gotovo mislil, da se mu je na čisto zmešalo. A je že tako, da svet gre naprej in mi z njim!

[nggallery id=92]