Letošnjega junija je vreme bolj aprilsko. Tudi za ta konec tedna je bila napoved mokra. Povsod – v Pakli, Arcu, Dolomitih, doma! Mogoče se bi dalo kaj narediti v soboto dopoldan? Sredi dneva so že napovedane nevihte. In sva šla. Zopet v Peco.
Prvi pogled na steno je pokazal dolge temne pasove v levem delu stene, po zajedah,… Dež minulih dni je naredil svoje. Da se navadiva na vlago je poskrbela mokra podrast na dostopu, ki naju je namočila, da sva imela mokro v čevljih. V Kolčnovo greva. Tisti del stene je najbolj strm in dežju težje dostopen. Kolčnova smer je tudi kar solidno opremljena, a zob časa dela. Grega je en klin in eno leseno zagozdo potegnil ven kar z roko, enemu klinu je odlomil glavo. Sva pa stare kline malo zatolkla in dodala tri nove. Dva na stojiščih in enega namesto tistega, ki je ostal brez glave. Tako, da bi sedaj lahko šel ponavljati smer tudi brez kladiva, le po set metuljev in zatičev ter seveda ta veliko vrečko psihe je potre vzeti s sabo. Kot vedno je bilo lepa plezarija v tej strmi smeri (do VII+), ki se konča na Kolčnovi polici. Nad njo je izstop po Jubilejni smeri najprej, kot vedno, ponudil nekaj krušljivih detajlov in nato nagravžno mokro, algasto prečko… A glavno, da je vreme zdržalo. Prve kapljice so padle, ko sva se že peljala proti dolini. Zares pa se je vlilo, ko sem doma na mizo postavil kosilo.