»Živele neumnosti tega sveta,« je rekel A, ko sem povedala, da sem si sposodila turno opremo. Metka, hvala!

Pred leti se je moj prvi poskus turnega smučanja končal točno s taistim prvim poskusom. Tudi zato, ker smučam sploh ne (razen par poskusov na najbližjem smučišču pred še več leti; ki niti niso bili slabi, bi rekla). Potem pa sem poskusila drugič … V soboto.

Boris, Zapi in Domči so se zmenili za »trening«, pa sem rekla, da moram zraven. Da vidim, kako je spati zunaj na snegu oz. v šotoru, postavljenem na snegu. In da vidim, kako se hodi s turnimi smučmi. O samem spustu dol po hribu sploh nisem hotela razmišljati. Pa smo krenili v petek popoldne proti Heiligenblutu.

Nekje na pol poti do vrha Margroetzenkogla smo se ustavili in poiskali odlično zavetrje, kjer smo v sneg vkopali šotore. Ravno pravi čas, da smo zavreli še sneg za pašto, preden je sonce (zares se mi je tako zdelo) padlo za hribe tam blizu Velikega Kleka. Poltergeist nam je krajšal urice do spanca, potem pa očitno prvi zaspal, kajti zjutraj smo vsi trdili, da smo slišali nekoga smrčati  – pa to ni bil nihče od nas … Saj zaradi mraza vendar nismo mogli spati …

Razgled z 2735 metrov nad morjem je bil neverjetno čist in je po svoje tudi precej vplival na to, da mi nekako ni bilo do tega, da bi že kar takoj poskušala nekako priti še dol. Fantje so pustili za sabo sledi, ki sem jim jih kar zavidala, moje so pač bile nekoliko drugačne, ne ravno zavidanja vredne. Ampak, jebat ga! Super je bilo in prav zadovoljna sem, da sem se sploh lotila.

Šotori so bili videti, kot da že ves teden ždijo tam, toliko snega je napihalo nanje (v zavetrju), dokler se nismo vrnili in jih stlačili v nahrbtnike. Potem pa je bil (zame) naslednji spust še bolj problematičen. In spet sem zavidala fantom … In spet je bilo super!

Zapi je raztegnil meh pri pojočem virtu, kjer smo se rehidrirali in razpravljali, kako idealno bi bilo preživeti najmanj eno celo zimo ali kar leto tam (slapov, grap, sten, smučišč … ko toče), potem pa smo seveda že drveli proti domu, ker je pač že dva dni težko ostati med gorami (pa ne zato, ker ne bi hoteli).

Moram pa povedati še nekaj ljubkega: fantje so ponosno razpravljali o svojih otrocih in gledali njihove posnetke na telefonu, medtem ko sem v zahvalo, ker so mi nudili učne urice turne smuke (in me kljub izjavi “Kridi,bomžeprišladol” niso pustili same tam zgoraj), sedela za volanom.

Aja, še info: dober sneg, malo vetra, malo mraz, krasno vreme, najbrž se bo še kar nekaj časa dalo smučati tam okoli. Za podrobne in verodostojne informacije se obrnite na Borisa, Zapija ali Domčija ali pa poglejte slike.

Gozdna

Foto: Domen, Zapi