No, pa sva jo končno le preplezala. Kar dobro leto je trajalo od prebliska, da bi bilo spet fajn splezati kako skupno prvenstveno smer pa do trenutka, ko sva oba zašvicana stala na vrhu stene. Pravzaprav je bil daleč najtežji del plezarije najti skupen prosti termin in prosti čas, ki ga predvsem hiperaktivnemu Dukanu kronično primanjkuje.
Ampak to nedeljo sva v zgodnjem dopoldnevu le skupaj stala pod steno in v skrajnem vzhodnem delu Raduhe je bila čez severno ostenje Laneža čez nekaj ur potegnjena še ena lepa linija.

A tam grta bo treba?

Na začetku smeri

V zgornjem delu

Še čez zadnji skok

Hm, zdaj vem, kaj je bilo tisto kričanje maloprej…

Ko sem brskal po svojem dnevniku vzponov, kar nisem mogel verjeti, da je minilo že 27!! let odkar sva bila nazadnje v skali navezana na skupno vrv.  In, ja,  že 33 let je minilo od najine prve prvenstvene smeri v Omišu. Presneto, kako hitro teče čas!

Anza