Nekaj informacij, če vas mika plezanje v Igličevi smeri, vam lahko dam. Iz prve roke. Včeraj sem namreč bila tam s Pavlotom iz AO Nova Gorica in Erikom iz ljubljanske Matice. Snežišče pod vstopom je nekoliko sitno, tako da se je treba malce pomatrati, da prideš do vstopa (nam sta prehod s snega v steno olajšala Andrej Jež in Matevž Gradišnik s pomožno vrvico, vpeto v prvi klin in vrženo na snežišče, jaz pa sem za prečenje nataknila še ultra lahke dereze – ne derezic, dereze).
Smer je še vedno lepa, le da se mi zdi še bolj krušljiva kot včasih. Ne vem, ali sem razlog jaz ali je razlog v segrevanju in hitrem spreminjanju Zemlje, ki je sicer res precej očitnejše v višjih gorah. Mogoče oboje … No, pa nekaj navez je bilo pred nami, tako da je nekajkrat pošteno zagrmelo in letelo (na srečo) čez nas.
Lani je nekdo objavil, da v smeri grozi giljotinska luska. Mislim, da je še vedno tam, razen če gre za novo lusko … Tik na izhodu iz kamina je ena, ki je videti precej strašljiva, a je nismo upali vreči dol, ker nismo bili prepričani, da ni nikogar za nami.
V Turskem žlebu se po zavarovani poti popolnoma izogneš snegu, tudi na izstopu iz smeri ga ni.
Pa še sporočilo za potencialne iskalce občasnega poletnega dela: dokler ne bo končan dom na Okrešlju, je mogoče dobiti pijačo – mislim, da tudi kak mini prigrizek – v leseni kočici pod novogradnjo. Poleti Okrešelj obišče veliko ljudi, zato bi jim prav prišle dodatne roke. Če koga zanima, me lahko pocuka za rokav …
Gozdna
Komentarji