Praznični dnevi konec aprila in v začetku maja so bili odlični, predvsem kvalitetni družinski in seveda uživantski, vendar plezalno bolj sušni. Res sva v Rotwandu in Peci v tistih dneh z Domnom pustila svoje prstne odtise, vendar otipavanje že poznane skale željo po še več (kako nenavadno, kajne ;-) ) in po neznanih smereh le krepi. To pa se dogaja tudi z Martinino željo, saj je prišla iz Omiša čisto »naspidirana«, in ko sem ji omenila Frenkove plošče, je niti napovedi, da bo dež, niso zaustavile pri izvrševanju načrtov.
Frenkove plošče, Mrzla gora
Še na poti skozi Solčavo sva prejšnjo soboto optimistično skrbno načrtovali kaj zgolj nujnega bova vzeli s sabo na Okrešelj, da bosta nahrbtnika čim lažja, ko pa sva namesto hribov zagledali meglo in oblake, je že bil v igri plan B: Klemenča. Čez deset minut je obveljal plan C. Dež. Plan C seveda ni bil najin plan …
Plan A je ostal plan A, in ker plana C, ki ni najin, a je bil v planu, nisva hoteli ponovno izvrševati, sva predvčerajšnjim s Koroške krenili ob nečloveški uri, tako da sva že pol ure pred pričetkom pobiranja evrčkov za vstop v Logarsko zakorakali proti Okrešlju. Do stene sva še hiteli, potem pa … sonček, božanski razgledi, plezanje s pogledom po že preplezanih smereh, dišeči borovci in … za naše hribe nenavadne Frenkove plošče.
Dostop po žlebu
O prvenstvenem vzponu, o padcu in ponovni vrnitvi v smer Orhideja sem brala v Planinskem vestniku. Franci Horvat je namreč lani napisal zgodbo o nastanku te smeri, ki me je zamikala že takrat in letos se mi je zdela krasna za začetek sezone. In je krasna za začetek sezone (in sploh za kadar koli). Sva pa štartali nekoliko po svoje, kar nekaj metrov od vstopa, tam je namreč bilo še kar dosti snega (zdaj ga je najbrž povsod), ta najina varianta pa se je nadaljevala do prvega sidrišča; to sva ugotovili, ker sva plezali mimo dveh očitnih pokazateljev, kje smer poteka, pa nekoliko težje je bilo, kot pravi opis. Ampak tiste plošče z žlebovi! Res luštne! Izstopni kamin se na prvi pogled zdi nekam hudo težko preplezljiv, ko pa zlezeš čisto vanj, se pa nasmehneš, se malce razkoračiš, hop hop in že kričiš soplezalki(cu): »Podriii varovanjeee!« OK, pretiravam (t. i. umetniška svoboda, pač), tam ni treba kričati, ker se dobro slišita.
Na vrhu plitvi žlebovi postajajo vedno globlji, dokler jih ne prekine previs, pod njim pa je spodnja plošča - tudi žlebičasta.
Izstopni kaminček
Zaradi zgodnjega vstajanja sicer pogosto renčim, ampak ko tuš in kava naredita svoje, predvsem pa ko zavoham hribe, sem hvaležna Doorsom, da vztrajajo z igranjem ob tisti ševednovampirski uri, za katero sem jih naštimala, da me zbezajo iz postelje. To pa zaradi tistega, kar zagledaš, ko se pred tabo odpre s hribi obkrožena dolina, zaradi tistega, kar pljuča posrkajo vase, ko zakorakaš v breg. In zaradi srne, ki jo vidiš, kako mirno se pase, pa zaradi mišk, ki jih prestrašiš, ko rineš proti koči …
M
M
M(artina) & M(arta) sva pogrešali M(arinko)
Gozdna
Komentarji