Prva stvar, ki ob misli na besedico Prilep pade na pamet povprečnemu zamljanu, je povsem običajno makedonsko mesto na severnem delu Pelagonske kotline, 128km južneje od glavnega mesta Skopja. Tisti z malo bolj debelo kožo na prstih pa Prilep vidimo skozi popolnoma drugačne oči. Vsake oči imajo svojega malerja, boste rekli, vendar v tem primeru lahko z gotovostjo trdim, da smo si tukaj vsi plezalci enotni: Prilep je plezalni raj, morje balvanov, v katerem se je v času krompirjevih počitnic (za nas bolj fižolovih) kopalo 21 Slovencev, 7 Avstrijcev, Bošnjak, Francoz in Argentinec.
Plavalni ekipi sva se pridružila tudi midva z Domnom, ki sva se skupaj z ekipo plezalcev iz Slovenije v spomin dragemu prijatelju in soplezalcu Roku Šiserniku (*Rok je prvi odkril omenjeno plezalno področje), v Prilep odpravila iskati svoje plezalne linije, svojo vizijo.
V Prilepu se je plezalo, trgalo dan za dnem, balvan za balvanom, linijo za linijo, ki vsaka nosil delček nas. Misli in občutke večine je na svojem Facebook profilu lepo strnil prijatelj Štefan: „Najdes skalo, spucas mah, najdes beto, zlezes… Neprecenljivo, samo tvoj bolder.”
Podrobneje pa je našo dogodivščino na spletni strani fajn.si z besedo in super fotografijami opisal organizator Miha Hribar:
http://www.fajn.si/2011/11/11/makedonska-granitna-zoga-je-najboljsa-droga/
Foto: Luka Fonda. Štefan Wraber in Dejan Miškovič
In še novička iz štrika. V Ospu sem preplezala prvi del smeri Active Discharge z oceno 8a.
Lep pozdrav,
Katja Planinc
Five Ten
Komentarji