V petek po službi že drvimo proti Maltatalu. Nastanimo se v super urejenem campu s talnim ogrevanjem v wc-ju :) in bazenom. Zakaj omenjam talno ogrevanje in bazen? Ker sta nam v soboto prišla še kako prav!!! Šotor postavimo v prijetno senčko, da nam v soboto zjutraj sonce ne bi sijalo direkt v glave, spijemo pivo in naredimo plane za naslednji dan. Kavica in čaj za dobro jutro, pol pa v plezališče. Hmmm, granit zgleda prav zanimiv. Poličke, luske, plata, plata…to je pa tut vse. Nobene šalčke – mn se pa šalčke tk zelo dopadejo. Ok, v tem primeru je pač treba vzet, kar se ti ponuja. Ocene so malo smešne, ker ko se spraviš lest 5c, je orng težko. Pa še dež, ki se je pojavil vsake toliko, je steno naredil spolzko. Občasno smo pogledali v nebo, ker so se okoli nas podili temni oblaki. Do dveh je zdržalo, potem pa tresk. Dež, veter, nekaj časa nič, pa zopet veter, dež, veeeeter – orng se je ohladilo. Pogumni smo se šli namakat v bazen in nato na nujno ogrevanje v kopalnice s talnim ogrevanjem. Želodčki so krulili in hoteli hrane. Ka taj češ, bo treba nekaj spečt. Glavna kuharja Primož in Janez (verjetno je bil še kateri drugi, samo v tistem vetru nisem glih kaj vidla :)) sta/so se lotili pravega podviga. V orkanskem vetru in dežju so spekli izvrstne čevape, hrenovke in celo koruzo. V tem času sta se Špiler in Brane borila s šotorom, saj ga je veter hotel ponesti v nebo. Špiler, Brane : veter = 1:0. Medtem smo punce pogrnile mizo v Kosijevem avtu. Smo ga kr vredo obložili in obtežili :). Komanda pade: gremo na 200 metrov visok jez Kölnbrein (Akumulacijsko jezero je nastalo, ko so z betonskim jezom pregradili dolino, po kateri teče rečica Malta. Jez je visok 200 in dolg 626 m. Debelina betonske pregrade je pri temeljih 41, na višini polnega jezera pa 7,6 m. V pregrado je vgrajenega 2,04×10⁶ m³ betona. Za jezom se je naredilo 4,5 km dolgo jezero s prostornino 200×10⁶ m³). Ob poti občudujemo številne slapove in stene – pozimi mora zgledati še bolj fantastično. Na vrhu pa nas pričaka okoli 5 cm snega, ter mraz in veter. Zahvala gre spretnim voznikom, da nismo obtičali.

Ponoči je bilo mrzlo (ne vem, a je samo mene zeblo?) in zjutraj bi presneto pasalo, da bi imeli šotore na sončni legi in da bi nas prebudil sonček. Ko smo končno pogreli prezeble ude smo se odpravili v plezališče. Dve navezi sta šli v dolge smeri, ostali pa frikat. S Teo sma še šli pohajkovat po pravljičnem gozdu, kjer si na vsakem koraku videl kakšno malenkost, ki te je očarala.

Zagotovo še grem v Malto, saj so mi dolgoprogaši naredili lušte z luštno smerco – jo bo treba sprobat. Pa tudi pozimi bo zgleda kaj zamikalo in premamilo…??

Ekipa: Daša, Primož, Kosi, Miha, Tea, Jan, Špiler, Brane, Janez, Muc s familijo in js.

[nggallery id=86]