Raduha
Da bomo bolj ažurni in če nimamo kaj bolj pametnega za napisat, se bomo malo považili z našimi tečajniškimi dogodivščinami. Prejšnjo soboto smo se odločili lepo vreme preživeti v Raduhi. Blaž in Luka sta si izbrala smer Miškolin, jaz pa sem se morala oddolžiti za svoje »špricanje« na zadnjem taboru, zato se me je usmilil Vinko in me peljal v Frdamane luknje.
Vsi štirje smo se srečali pri koči na Grohatu in spili slastno, dišečo kavico s pogledom na Raduho. Si predstavljate, da se vsak dan zbudiš v gorah in spiješ kavo s takšnim razgledom? Mmmm…
Kar hecno, da je začetek vzpona, oziroma prvi raztežaj bil skupen (nismo se nič zmenili) zato smo se vsi podali do iste smeri. Po lavfanju za fanti, vsi končno prispemo na prvi štant. Med prerivanjem kdo bo prvi, 😉 smo se odločili, da začneta kar fanta, saj ju čaka veliko težja smer 😊
Prvi raztežaj je bil najtežji zato sem ga vodila jaz. Hec, je najlažji, prinesel pa mi je vstopnico na pogled kako Luka suvereno umešča varovala in pleza po mojem mnenju precej težek drugi raztežaj Miškolina. Lahko samo rečem, kapo dol – pridnost in vztrajnost se obrestujeta! Potrebna pa je tudi velika mera poguma, seveda.
Veste zakaj se tej smeri reče Miškolin? Katere majhne nogice cepetajo po mrzli skali, tam naokrog? Fanta vam lahko povesta, kaj je švignilo mimo njiju, ko sta se vzpenjala po muhavi steni Raduhe.
Nato smo se ločili in z Vinkom sva nadaljevala po svoji poti. Ker se bliža praktični izpit za letni del alpinistične šole, je ta smer bila zelo primerna za vajo. Preplezano z odliko, na vrhu pa naju je pričakal sonček.
Po prijetnem počitku (beri: lenarjenju na soncu) sva se podala nazaj proti Grohatu.
Tik pred kočo smo se zopet srečali z Luko in Blažem, odličen timing, in šli na drugo rundo počitka. Ja, ja, brez tega pač ne gre.
Malo smo počvekali, napolnili želodčke in popili karamelni čaj. Ker počitka še ni bilo dovolj, smo se ustavili še pred sobo AK Ravne in si privoščili še drugo malico in štruklje. A smo še kdaj rekli ne sladici?
Uršlja gora
Ta petek smo izkoristili za popoldansko plezanje na Šmohorico. Slednja ima še bolj poseben čar in malo sentimentalnosti, saj zelo pogosto hodimo na našo prelepo Uršljo goro. Tokrat smo se na pot podali Blaž, Luka, Urška in moja malenkost. Smer Zajeda fanta, smer Kanta punci.
A je kdo slučajno rekel, da Šmohorica ni fajn? Ravno nasprotno! Mi jo imamo zelo radi (mene celo malo straši – ja, bo treba malo več plezat). Če je malo bolj krušljivo in več trave, pač nič jamrat, potrebno je biti previden in malo trmast. Prvi raztežaj jaz, ostalo Urška. Fanta sploh več nič ne sprašujem, ker gresta po smeri, kot kuščarja. Ravno tako Urška, ki je v svojem plezanju zelo dobra. Kanto bi lahko preplezala že rikverc. 😊
Tokrat nas ni dobil dež, suhi in zadovoljni smo prispeli na vrh smeri. Dobil pa nas je mrak. »In nebo je bilo kot škatla vžigalic…«
Čelke na glavo in črta na vrh Uršlje. Pri križu se malo spočijemo in brž nazaj v dolino, jutri se prične vikend!
Če je komu uspelo priti do konca članka, bi vas utegnilo zanimati, da smo tečajniki uspešno opravili teoretični del letnega dela alpinistične šole. Zato sledi še en plezalni vikend – uganete kje? Menda nekje na toplem!
Kristina Kac
Komentarji