Ponoči, ko sva sedela na ozki polički, sva iz Solčave globoko pod sabo slišala zvonove, ki so vabili k polnočnicam. Spokoj in svečanost noči je motil le veter, ki se je zaletaval v najino bivak vrečo. Tudi zjutraj in ves božični dan naju je med plezanjem motil veter, da ne omenjam snega in mraza, ki pa ju je pri zimskih vzponih pač treba vzeti v zakup. A zmagovit občutek, da so največje težave že za nama, naju je gnal naprej, vse do grebena kjer sva se lahko razvezala. Ud tam naju je čakalo le še gaženje snega do vrha in nato po prijazni gazi v dolino.
Ja, seveda to ni bil letošnji božič. Gre za izrez iz zapisa v mojem oguljenem plezalnem dnevniku, ki sega v čas ko so zime bile še bele in mrzle. Na božič leta 1988 sva z Mihijem v Trapezu Velike Raduhe v dveh dnevih preplezala prvenstveno smer. Poimenovala sva jo Božična smer.
Kaj pa letošnji božič?
Pri Bukovniku mi je Grega vzdignil rampo, da sva si z avtom po kopni cesti skrajšala pot. V Platah je bilo suho in komajda si na kakšni polici naletel na manjše zaplate snega. Cepina, dereze in puhovka v nahrbtniku so bili za balast. In v uri in petinštirideset minut sva bila na robu stene. V toplem opoldanskem sončku sva se dolgo martinčkala na travnatem pobočju ob borovcih. Toplo sonce zadnjih dni je na plano zvabilo celo encijan. Narobe svet!
Komentarji