Ker je napoved za tisti dan spet napovedovala čuda od vremena, mogoče niti ni tako presenetljivo, da se ni dalo dobiti spolezalca, za plezanje v hribih… Se pravi, da je bilo treba preklopiti na plan št. 2. “Kodri, a grema lest balvane na Okrešelj?”..pa sma šla. Se niti ne spomnim, koliko je bila ura, ko sma se pripeljala do odcepa za Logarsko dolino, ampak očitno je bila že dovolj, da naju je mična gospodična prikrajšala za 6€.

Sledilo je malo sopihanja po stopnicah, na vrh Rinke, pa mimo izvira Savinje in potem končno…”lej tam je je že en balvan”…”u tam sta kr 2 na kupu”..itd.

V bistvu se mi je kar dopadlo, da enkrat ni blo treba s sabo nositi tistih 15kg opreme, potrebne za plezanje v hribih in sem lahko na račun tega, v ruzak dal več (kot bi temu reko Vezi) ogljikovih hidratov v tapravi obliki.

Ok, kar se balvanov tiče… očitno se je nekdo že pred časom malo namučil in pod najzanimivejšimi skalami odstranil podrastje in izravnal tla, tako da te vsaj prva 2 giba ne skrbi, da si boš ob padcu polomil vse kosti. Mogoče bi se bilo, nekoč v prihodnosti, smoterno gor odpravit s crash-padom in splezati tudi kaj težjega.

Z Matejem sma splezala nekaj lažjih označenih problemov, našla pa sma tudi 2 nova(1 sma že preplezala za drugega bo pa še potrebno malo treninga).

Babji tabor – pa vseeno ne brez Dedca 5, 4, 3, 2, 1… … srečnega pa zdrav’ga! Frdamane luknje, nostalgija, Lojzetov kamin pa stara šola Tri punce v Vzhodni ali zakaj ni dobro zasesti parkirnega prostora