Po prvomajskem poplezavanju v vrtcih v okolici Lecca ob jezeru Como severno od Milana, kamor se nas je nekaj družin umaknilo pred pomladanskim snegom, ki je zasul Koroško, sva vikend z Gregom preživela v Paklenici. V soboto sva najprej preplezala Nostalgijo, nato Šubaro direkt in v nedeljo Kačo. Tri strme smeri v osrednjem delu 350m visoke stene Aniča kuka. Kar naporno za začetek sezone. Še posebno prsti na nogah so se, razvajeni od kratkih smeri v telovadnici ali vrtcih, pritoževali nad (ne)udobjem plezalnikov, v drugi smeri dolgega sobotnega dne. Lastnika prstov, kolikor jih skupaj imava, sva trpela od bolečin, pa tudi sicer proti koncu Šubare ni bilo več pretiranega užitka. Prva prava skalna plezarija v letošnjem letu naju je dobro skurila, k temu pa so svoje dodali temni oblaki nad Velebitom in zamolklo grmenje, ki naju je proti koncu preganjalo. Tudi pri drugem sestopu, zadnjem tega dne, ko so deževne kaplje že padale in sva si želela, da bi bila kot padalec, ki se je sredi dne vrgel čez steno in v nekaj minutah pristal v Aniča luki, sva hitela navzdol s tako vnemo, da sva spregledala odcep pod vstop najine smeri in sem jo moral ubrati nazaj v breg po nahrbtnik, ki sva ga pustila pod Šubaro. Kljub deževnim kapljam pa je bila suša tako velika, da so piva v prostem teku tekla po mojem grlu, čemur se Grega, ki me že dolgo pozna kot »slabega pivca« ni mogel načuditi. Saks, ki je nekaj dni z svojo Zalo aktivno dopustoval v Pakli, pa se je le nasmihal in modroval, da je dehidracija kar logična posledica minulega dne.
V nedeljo sva se z Gregom, vsa trda, počasi spravila pod steno, kjer je za razliko od prejšnjega dne, vreme že kar na začetku začelo groziti. Po prvih raztežajih sva se ogrela in če naju ne bi nekje sredi smeri velike deževne kaplje, ki so za nekaj minut začele padati in po nebu hiteči oblaki, ves čas preganjali, bi lahko celo uživala pri plezanju. A na koncu je vreme izzvenelo le kot motivacija za hiter vzpon in sestop, saj se je zares ulilo šele ko sva z nekaj najboljšimi slovensko – hrvaškimi plezalci in plezalkami mlajše generacije, že sedela pod velikim dežnikom na vrtu pri Dinku.

Frdamane luknje, nostalgija, Lojzetov kamin pa stara šola