Napol v hecu me je kolega Borut vprašal, če bi šla za novo leto v Paklenico. Glede na vreme pri nas in z idejo, da mi bo morski zrak pomagal pri mojih bronhijih, ni bilo treba dvakrat premislit.
Vožnja po Jadranski magistrali je minila hitro in bolj ko sma se bližala Paklenici, bolj je pihala burja. Prispeva do apartmaja, kjer sta bila nastanjena tudi Borutova kolega Andrej in Petra.
Zjutraj se je naredilo čudovito sončno, toplo vreme, skala je kar klicala, da pridemo plezat. Odločiva se za sektor Crljenica, ki je v zavetrju in cel dan na soncu – za vsak slučaj, če bi burja slučajno spet začela pihat. Plezala sma smer Blaghers in arms, ter še nekaj kratkih smeri. Nič pretirano se nisva matrala, kajti sonček in pogled na morje naredita svoje – človeku ni škoda časa, ko samo sedi na skali in vpija sončne žarke.
V nedeljo sva se odločila, da narediva krožno turo iz Paklenice, po kanjonu Male Paklenice gor in po vrhu nazaj v Veliko Paklenico. Menda je redko kdaj voda v kanjonu Male Paklenice in tokrat je je bilo kar nekaj. Kar nekaj ovir nama je naredila po poti gor, tako da sva vmes morala malo poplezati, si s kamni narediti prehod, bosa hodit po ledeno mrzli vodi… Po parih urah sva prišla do Paklenice in prav vesela sva bila, da sva čez vodo prišla malo višje in ne po poti, kjer se gre v Aniča Kuk, kajti tam je bil prehod zaradi obilice vode nemogoč. Prav zaradi tega sva se naslednji dan odločila, da ne greva plezat v Stup, ampak v Kukove ispod Vlake. Plezala sva Spit Bull in Lidijin.
Prav čarobna je bila Paklenica v tem času, ko je bilo 16 stopinj, plezalo se je v kratkih rokavih, sončni zahodi so bili prelepi, plezalca pa poleg nas štirih ni bilo nobenega drugega :)
[nggallery id=182]
Komentarji