Zopet sma uspela malo skočit v Paklenico in sicer od četrtka do nedelje. Termin se je izkazal za zelo dobrega: pravo vreme in tako malo ljudi, da je bilo že prav kičasto.
Najprej sma se lotla Leve tržiške z Bridom za veliki čekić. Ker je Zalo nekaj vsekalo na trebušnjakih, sma potem drugi dan plezala kratke smeri v kanjonu, da se bolečina malo umiri. Naslednji dan sma potem štartala v eno malo “težjo” smer (kakor za koga), pa po prvem raztežaju obrnila, ker bolečina ni popustila. Za tolažbo sma skočila v stup in tam splezala Karabore. V celi steni praktično sama
lp
Zala,Sašo
Tko je Šiljo reko – mešana naveza leta. Čestitke!
Šiljo še ni reko ta zadne. Zagotovo NAJ naveza tega leta… Pa še ena redkih, poleg Andreja G., ki napišeta, na kakšen način je bil vzpon opravljen. Svaka čast Old school etiki.
Pri večini opažam, da v “ta vlkih” stenah lezete/jo vsaj ene tri stopnje višje ocene kot v plezališčih oz. na plastiki. Meni se dogaja ravno obratno!
Zadnja leta se vse prepogosto Vezijev znameniti stavek “imejmo se fajn” v nekaterih objavah bere “matr sn dobr ko pas in res vreden tega da me poveličujete”. Saj me boli one kaj in na kakšen način se beležijo doživetja, a ko vas dragi plezalni asi imam vsake toliko priložnost videti štrikat in krementit ter neizmerno NE uživat… In potem še preberem o tem in onem podvigu… Jao, jao! Dajte se malo organizirat in če beležimo vzpone zgolj za osebno zadovoljstvo in ne statistiko, je edino kar šteje, da smo pošteni vsaj do tistih, ki jim tipkano sranje ponudimo v branje.
Ni vse na fraj kar se sveti!!!
Lp
Bravo Šiljo- sicer pa se sam pred sabo ne moreš, postavljat. Slej ko prej, pa stopiš na drek, ki smrdi in se te dolgo drži. Zato glavo pokonci, šteje realnost in mejmo se RES FAJN, ker samo to šteje.LP Vezi