To je to!
Vsega lepega je enkrat konec in tudi letošnje počitnice so se zaključile (no, vsaj za večino :)). Sam se trenutno nahajam na Pukhetu na Tajskem in me bo »nujno zlo« imenovano Š O L A prizadelo šele v ponedeljek. Zaključile se bodo počitnice 2012, ki predstavljajo še eno pomembno poglavje na moji življenjski poti.
Naj začnem na začetku, kot se spodobi. Dva meseca nazaj sem stežka ujel še zadnje dneve za pridobivanje ocen v šoli in sem tako na zadnji dan, ko je še bilo mogoče, zaključil drugi letnik gimnazije. S tem se mi je od srca odvalil velik kamen, saj sem vedel, da bom kot vsako leto tudi letos poletje preživel z magnezijem na rokah :). Takoj 24.6., ko sem dobil spričevalo, smo se pod okriljem Olimpijskega komiteja štirje reprezentanti in štiri reprezentantke odpravili v Avstrijski Fürstenfeld na igre Alpe Adria. Tam smo se pomerili v vseh treh disciplinah. Sicer je tekma delovala bolj kot slovensko državno prvenstvo (pri fantih smo osvojili vse medalje razen prvega mesta pri hitrosti), sem pa vseeno vesel, saj mi je uspelo osvojiti dvojno zlato v težavnosti in balvanih.
Takoj po tekmi smo se odpravili naprej po Avstriji v Linz. Po navadi mi tekme evropskega pokala ne predstavljalo prevelikega stresa, tokrat pa kljub temu ni bilo tako, saj smo se reprezentanti borili za mesta na svetovnem prvenstvu v Singapurju. Mislim, da sem bil takrat fizično pripravljen bolj kot kadarkoli prej. A vendar se je znova pokazalo nekaj česar sem se naučil že prej: psihična pripravljenost je enakovredna, če ne celo bolj pomembna kot fizična. V kvalifikacijah sem podlegel pritisku in pristal na petnajstem mestu, ki ni bilo niti približno dovolj za uvrstitev na svetovno prvenstvo. Razočaran sem se vrnil domov. Kmalu po prihodu pa sem dobil nov zagon za trening. Selektor Borut je poslal mail, da je za Singapur še eno prosto mesto reprezentantu/tki, ki naredi najboljši rezultat na tekmi evropskega pokala v Imstu, na začetku avgusta. Razlogi za trening so se vrnili in precej hitro sem zapustil Ravne in treniral po Sloveniji in drugod. Še preden pa sem imel priložnost, da se dokažem, me je čakala balvanska preizkušnja v L`Arrgentierju.
Preden smo odšli, smo tako trenirali tudi balvane in sem zato samozavestno zapustil Slovenijo. V Franciji sem po kvalifikacijah zmagal in s tem samo še dvignil željo po uspehu. Vse se je izšlo in zmagal sem tudi v finalu. S svojo prvo zlato kolajno v žepu sem potoval naprej. Najprej v Ceuse, nato v Bern, v Zurich nazadnje smo se ustavili v Imstu, kjer sem se spočil in pripravil, da pokažem kaj znam.
Prvo kvalifikacijsko smer mi je uspelo sproščeno odplezati in pristal sem na prvem mestu. Vedel sem da bi moralo v drugi smeri nekaj iti hudo narobe, da ne bi bil v finalu in s to mislijo se vstopil v drugo smer. Sicer ni bilo tako dobro kot v prvi smeri, sem si pa priboril mestu v finalu. Ker so bili vsi ostali kandidati za Singapur izven finala sem vedel, da je letalska karta moja. Naslednji dan sem v finalni smeri, z nekaj napakami, pristal na osmem mestu. S kvalificiranjem za svetovno prvenstvo pa so se začeli še intenzivnejši treningi. Skoraj cel avgust do odhoda sem preživel v Avstriji, kjer smo trenirali v dvoranah. Dan D pa je po napornih treh tednih končno prišel in 23.8. smo odleteli na najpomembnejšo tekmo sezone, v SINGAPUR.
Tekma je potekala na eksotični lokaciji: peščena plaža na otoku Sentosa.
Vendar ni bilo vse tako perfektno, kot se je zdelo na začetku. Stena ni bila pokrita in izpeljava celotne tekme je bila pod vprašajem. Kljub črnim scenarijem (dva dneva nas je močno namakalo), je organizatorjem uspelo tekmo izpeljati do konca. Svojo predstavo sem izvedel dokaj dobro, a vendar bi lahko bil vsak nastop tudi boljši. Po kvalifikacijah sem pristal na trinajstem mestu, kar je bilo več kot dovolj za polfinale. Ciljal sem na finale, kar je bil čisto izvedljivo, pa mi tokrat ni uspelo. S svojim petnajstim mestom sem dokaj zadovoljen, dejstvo je, da se nas je za finale borilo vsaj dvajset, prostora pa je le za osem plezalcev. Z dvignjeno glavo sem se iz Singapurja, z večino ekipe, odpravil na zaslužene počitnice na Tajsko na Tonsai beach. Tam smo preživeli tri prečudovite dni potapljanja, deep water solo-inga, lenarjenja in seveda plezanja. Sedaj sedim v hotelski sobi. Zjutraj so vsi člani ekipe že poleteli nazaj proti Sloveniji, sam pa imam karto za jutri ob desetih zvečer (Bangkok – Dubaj – Benetke).
V ponedeljek me čaka šola, v petek, če bo vse po načrtih že potujem v Švico, natančneje v Magic wood.
Za konec bi se rad zahvalil vsem, ki ste kakorkoli pripomogli, da živim plezalno življenje kot ga živim:
Vertikala-X,
Fiveten,
Elektrotim,
Koroške Lekarne,
AK Ravne
in ne nazadnje MOJA DRUŽINA.
Lp Gregor Vezonik
Cheers, Gregor! Pa varno pot! :D
Zakon!! Čestitam in držim pesti za naprej! ;)
Četitke za vse dosežene uspehe! Vem da jih bo sledilo še veliko! Kar tako naprej!
P.S. zelo lepo spisan članek :)