[singlepic id=1989 w=320 h=240 float=left]V soboto zjutraj sva se z Greganom odpravila proti Gorenjski. Da bi bila hitrejša sva se namenila proti Karavanškemu predoru. Napaka! Prihaja vrhunec turistične sezone in kolone turistov se že tlačijo skozi tunel na sončno stran Alp.
Sonce je že visoko, ko se približujeva vznožju S Triglavske stene. Vidiva številne naveze, ki so že visoko v steni. Vstop Prusikove je skupen s Skalaško in še nekaterimi drugimi smermi, v katerih je živahno. Na to naju opozorijo projektili, ki iz velike višine nepričakovano udarijo zelo blizu. Nenavezana hitiva po gredinah v desno. Zaplezava se na stolp čudno naloženih, majavih blokov. Da se spraviva nazaj dol morava razviti vrv.
Precej visoko v steni dohitiva Mariborsko – Celjsko navezo. Kljub temu, da sta zelo simpatična, pa je »druženje« z njima precej nevarno. V podrtem svetu se najprej midva počutiva kot na fronti, ko pa ju prehitiva padajoče kamenje ogroža njiju. Plezamo sicer skrajno previdno, a kaj, ko je vse naloženo in že bolj oster pogled sproži kanonado …
Na škrbini, kjer Prusikova smer prvič doseže zahodni raz Centralnega stebra, se odpre veličasten pogled na mogočno ostenje Sfinge. Od tu je pogled na strehe in previse, ki so zloženi tako, da asociirajo na obraz, najlepši. Naju z Graganom bolj kot na skrivnostno Sfingo spominja na avbetnega deda z velikim nosom. Pod nama je Amfiteater za Sfingo v katerem je še sneg. Tu dol, do vznožja stene v steni se je potrebno spustiti, če želiš odkrivati skrivnosti Sfinge. Ni nama, da bi lovila zamudo, ki sva jo pridelala zjutraj, zato zaplezava naprej proti vrhu. Grega je vso kondicijsko turo (V/IV+, 1000m) opravil s tenis copati na nogah.
Na prostrani skalnati uravnavi Plamenic srečava mladega kozla, ki nama dobrodušno pozira. Mnogo nižje, ob potoku pod melišči, pa srečava stara gorska kozla, alpinistični legendi – Frančka Kneza in Janeza Skoka, ki sta v skrajno desnem delu stene preplezala novo smer. Sivi panterji se ne dajo!
[nggallery id=76]
Lepa. Vidva ga pa pičita.
Drejč, mi je prišlo na uho, da si ga pred časom raztural na relaciji tabla Ravne na Koroškem – vrh Uršlje Gore. Menda okrog 1:00!? Sam ga “glih koma sklamfam” pod uro (59:pa še neka malega sekund) iz krožnega na Ivarčkem (625 m) do vrha UG (1699 m). Pa se že kr ene pol leta spet j… Podim se pa po Grofovski, ki je še zaenkrat nekoliko manj razdrapana od Železarske.
Daj, vrži mi kak namig kje in kako!
Pozdravljen Šiljo.
Sem bil na poti zato odgovarjam z zamudo.
Podatki, ki si jih dobil niso čisto točni. Tudi moji časi so bili od krožišča do vrha. Pod 58 min nisem bil nikoli. Je pa res, da sem to delal za preverjanje telesne pripravljenosti za “druge” namene in sem načeloma s takim časom bil zadovoljen in naprej tudi poizkušal nisem. Praviloma sem se potil po Železarski ali pa po smučišču na Ošven pa pod Šmohorco in po desnem žlebu mimo…. Ko sem nazadnje spet probal sem rabil dobra dva meseca, da sem prišel pod 1 uro. Letos sem malo frikal po plezališčih kar je očitno smrt za kondicijo, zato boljš da tudi probam ne na Uršlo… Tvoj čas je čisto OK.
LP Andrej
Moram priznati, da mi je kar malo odleglo. Res nisem imel več ideje kje še dodatno stisnit zobe, da bi izboljšal čas še za kakšno minuto pod 59. Meni se je zdelo, da sem to leto kar našutan za uphill. Pol pa dezinformacija:”Wčasih so meli od table Ravne pod eno uro na vrh Uršle!”. Ups… Ker je od vseh tabel Ravne na Koroškem do krožnega na Ivarčkem še kar nekaj dodatnih minut teka (vsaj 15 – npr. od Čečovske) sem projekt že skoraj opustil. Vem, da se najde kar nekaj sto ljudi, ki bi to turo zmogli krepko pod mojim letošnjim najboljšim časom, vendar tudi vem, da se gorsko tekaška elita v bližnji prihodnosti ne bo podila po naši hišni gori. Čas najboljših Norvežanov, Novozelandcev, Kenijcev,… ostaja zaenkrat misterija. In prav je tako.
Se borim dalje in ti javim končni rezultat Uršlja Gora vs Šiljo, ki bo znan nekje sredi jeseni na eno izmed polnih lun. Če me le kolena nesejo še teh nekaj deset laufov po Urški.
Hvala Andrej in lep pozdrav