V petek proti večeru sva se z Gregom namenila v Paklenico. Noč sva prespala v prestižni “prvi vrsti ob morju” in se v soboto bolj pozno namenila proti kanjonu in Aniča kuku. Razmočena zemlja in velike luže so pričale o minulem deževju, ki je gotovo namočilo tudi steno. “Nima smisla hiteti, naj se stena malo osuši,”sva glasno razmišljala in pri tem spregledala drugo nevarnost – naval množic. Rajna ima skupni vstop z Velebitaško, v kateri in pod vstopom katere je bila prava množica različno govorečih plezalcev. Za nameček so kar povrsti zmotno zavili v levo, v strmejšo Rajno in veselo padali v tretji svedrovec nad tlemi. Tudi v Albatrosu, ki vstopa le nekaj metrov levo od množice “Velebitašev”, je že plezal plezalec. Pa še bolj levo dva, ki sta imela za cilj Albatrosa, a sta zgrešila in se bosta spustila po vrvi s prvega stojišča Albatrosa, ko bo drugi s pomočjo prusikov, po vrvi, utrujen tja prišel. Umaknila sva se nižje na balvane in čakala in čakala. Ker se je čas odločil, da ne bo čakal z nama, sem pričel navijati za kakšno lažjo in krajšo smer: “Ljubljanska bi bila fajn!” A Grega je na moje predloge odgovarjal le z: “Plan je plan!” Da pa se v 6a+ težko motivira pa že tako vem.To da pa se jaz nad 6a+ težko čez spravim pa je manj pomembno. No, ob dvanajstih sva končno vstopila v najino Rajno in vsaj v njej bila sama. Grega je, 350m dolgo, izraziti športno plezalno smer s precejšnim razmakom med svedrovci in z oceno 7a+ zmogel prosto. Ko sva v poznem popoldnevu sestopala in se ozirala v steno so v Velebitaški še vedno bili plezalci. V nedeljo sva vstala bolj zgodaj in pohitela pod steno Aniča kuka. A glej ga zlodja. Tam sva se znašla povsem sama. Le ena naveza je bila že precej visoko v Velebitaški. Ali so plezalce utrudili dolgotrajni sobotni vzponi, ali sobotno večerno proslavljanje preplezanega, ali morebiti vremenska napoved, ki je sredi dneva napovedovala nevihte in dež? Le kdo bi vedel. Za 340m Albatrosa, ki ga je Grega tekoče preplezal prosto (7a), sva porabila 3,5 ure. Kratkemu času je botrovala tudi Greganova:”Če bo štrika zmanjkalo mi pa malo co pojd!” In sva naredila namesto osem “cugov”, kot jih predvideva vodniček, le pet. In ker je Grega, po odličnih ribah “Kod Dinka”, s podobnim tempom vozil tudi proti domu in do Prevalj porabil le malo več časa kot sva ga za Albatrosa, sva se še za dne poslovila zadovoljna, ker sva izpolnila plan. “Plan je plan!”