Maja Šuštar (AO Domžale) je svoje alpinistično pripravništvo vzela zelo zares. Pa ne le zato, ker je tako prav, ampak predvsem zato, ker se je čisto zaljubila v gore. In naknadno še v Kamniškega Dedca. Najini načrti, da greva preplezat eno neopremljeno smer, s katero bi pridobila naziv starejša pripravnica, so se zaradi dežja (kako zelo dobra je včasih stvar, ki se sprva zdi slaba!), ki naju je zadnjič pregnal iz stene Begunjščice, spremenili v krasno dogodivščino.

Kranjski Dedec

Maja si je podrobno ogledala malce skriti vrh med Konjem in Presedljajem in v steni Kamniškega Dedca našla eno zelo mikavno linijo. Ko je priletel njen sms s povabilom na raziskovanje podrobno stene in območja, ki mi je bilo precej neznano, sem se še malo upirala … Japajade, takoj sem šla preverit zalogo klinov! :-D

Zelo doooolg dostop iz doline Kamniške Bele sva si skrajšali z dostopom s planine Dol. Zlezli sva na Konja, potem pa se po poti na Presedljaj in proti Beli spustili pod steno. No, ni bilo čisto tako, da bi se samo spustili pod steno, nekaj plazenja po ruševju nama je pustilo malo prask na rokah in smole na hlačah …

Plezarijo in smer – in zakaj tako ime – je podrobneje opisala Maja, skico in natančen opis pa bova naredili naknadno (pa ne zato, ker bi bili leni, al, trenutno imava pač druge prioritete).

Smer je dolga približno 110 m, preplezali sva jo 28. 7. 2018, v štirih raztežajih, skala je kar dobra, sploh v osrednjem delu, kjer je plezarija tudi najtežja. V njej sva pustili nekaj klinov, na prvem varovališču na vstopu dva, na drugem v ‘grapastem kaminu’ tudi dva, na tretjem enega slabšega, ki je bolj za orientacijo, na četrtem enako, na vrhu pa sva sidrišče naredili na borovcih. Možačam in lovačam sva dali oceno VI-/III-IV. V smeri razen na sidriščih ni klinov, ker sva se večinoma varovali na zatiče in metulje, v zadnjem raztežaju pa na borovce.

Del detajla, začetek tretjega raztežaja

Možače in lovače

Čeprav je v vršnem delu stene na desni od sidrišča lepa poč, sva se ji izognili, saj je zaradi naloženosti in nezanesljivosti v nama vzbujala fejst nelagodne občutke.

Ko prideš na vrh smeri oz. Dedca, te čaka še kar nekaj višincev prebijanja skozi ruševje – najprej malo navzdol, potem pa se še kar dobro spotiš, da se prikoplješ do potke. Če dobro pomislim, je za dostop treba dostopati, potem sestopati, potem spet malo dostopati, za sestop pa najprej malo sestopati, potem pa spet dostopati in nato sestopati … Malo po žensko zakomplicirano, ampak precej bolje kot po moško zgolj doooolgo navkreber in potem spet doooolgo navzdol. ;-)

Po tem ‘ruševnatem’ grebenu …

Marta Krejan Čokl – Gozdna