Spominski tabor Koroških alpinistov v Prokletijah (Črna Gora) ob 50 letnici tragične nesreče dveh naših članov
Datum objave: Nov 23, 2023

Alpinistično – turistično-kulinarično ekspedicijo v Črnogorske Prokletije

 Od  1. Do 10. Septembra 2023

Organizator in vodja Milan Visinski

Vodja alpinističnega dela odprave  Leon Kašnik

Udeleženci: Milan Visinski, Branko Verbole, Pušnik Franc, Edi Krebs, Leon Kašnik, Ludvik Podrzavnik, Nataša Rataj, Vinko Močilnik.

S Črnogorskimi Prokletijami smo Koroški alpinisti usodno povezani. Drugo leto, 1.Feb. bo minilo 50 let odkar sta se februarja leta  1974  smrtno ponesrečila dva naša alpinista Maks Čas in Branko Logar, snežni plaz ju je odnesel izpod vrha Karanfila . Prva odprava Koroških alpinistov v Prokletije pa je bila nekaj let prej,  takrat so leteli s Caravelo v Ivaničgrad (danes Berane) in so potem z osli prenesli vso opremo v dolino Grbaje. Ja takrat je bil obisk v Prokletijah prava ekspedicija, danes pa….

Po tistem so bili Koroški alpinisti večkrat v Prokletijah.

Ko sem delal za eno slovensko firmo v Beranah, sem večkrat obiskal dolino Grbaje in občudoval čudovite vrhove nad to zaprto ledeniško dolino, obiskal sem tudi dolino Ropojane, ki je precej nedotaknjena in polna zdravilnih rastlin (vsaj takrat je bila !!)  V času prvih odprav Koroških alpinistov v Prokletijah je bila v dolini Grbaje manjša planinska koča PD Gusinje, danes pa je v tam Hotel, bungalovi, gradijo se privatni vikendi. Domačini, ki tam pasejo živino imajo katune. Do doline vodi delno asfaltirana ozka cesta, tako je dolina postala precej obljudena. Program sem predlagal kot Alpinistično – turistično-kulinarično ekspedicijo v Črnogorske Prokletije, s čimer so se vsi udeleženci strinjali.

Dnevnik po dnevih

1.Dan Petek, Odhod iz Raven

Odhod iz Raven je bil kar pozen, v petek popoldne, potem pa so pa je bila velika gužve na HR SR meji, tako da so kar pozno prispeli v Beograd, oziroma Zemunun, kjer smo imeli v HOSTELU 1910 rezervirano prenočišce. Ker so bili lačni in žejni,  smo naročili goro čevapčičev iz bližnje “pečenjare”, pivo (hladno) pa je bilo iz 24ur odprtega market. Kako je teknilo, ko smo mlaskali v kuhinji v Hostelu. Ko smo pojedli, smo ugotovili da je “noč še mlada”, sploh pa za Beograda,

kjer se nočno življenje začne šele po polnoči. Sledil j nočni sprehod po zemunski obali Donave

2.Dan Sobota, Zemun in Beograd

Zjutraj nas je čakal  moj dober znanec,  domačin iz Zemuna , ki nas je vodil po manj znanih kotičkih Zemuna. Ogled smo zaključili pri stolpu Gardoš (kula Gradoš), https://en.wikipedia.org/wiki/Gardo%C5%A1_Tower

od koder se odpira čudovit pogled na Beograd. Zemun je bil do 2.sv vojne samostojno mesto, dolgo je bil pod Austrogrsko, pravzaprav pod Ogrsko(Madžarsko) oblastjo. Kula Gradoš je bila zgrajena ob 1000letnici Ogrskega cesarstva. Zanimiva je bila Stara carinarna (danes je v tej zgradbi odlična restavracija), kjer so Austrogrski cariniki pobirali 10% carino od vsakega tovora, ki je potoval po vodi. Ja takrat so bili bolj usmiljeni kot današnji…               Vročina je pritisnila, na mali, na prvi pogled zanikrni restavraciji, smo popili odlično domače pivo ( ne ni bil Jelen…)

Z mestnim avtobusom smo se odpravili v stari center mesta Beograd.

Slikali smo se pred konjem, 

pili vodo iz Terazijske česme, popili smo kavo v najstarejši kafani Kafana ima zanimivo ime ?

Sledil je obvezni ogled trdnjave Kalemegdana, spomenika  Zamagovalcue. S trolejbusom  smo s odpravili do Slavije,

 nato smo si ogledali največjo pravoslavno cerkev na Balkanu, Hram Sv. Sava. Občudovali smo pozlačene mozaike.Ki jih je podaril Putin  Posebno poglavje bi lahko napisal od dvigu 4000 ton (štiri tisoč ton !!!!)kupole na vrh. V načrtu sem imel še ogled katoliške cerkve Sv.Antona, ke je monumentalno delo našega velike arhitekta Plečnika, vendar smo na vztrajanje enega od naših obiskali tudi Hišo cvetja na Dedinju, kjer je grob največjega sina našega Naroda (????) (ali pa največjega zločinca, kakor hočete)

Večerjali smo v ribji restavraciji, ki je zasidrana na obali Donave v Zemunu.Več slik na: https://photos.app.goo.gl/gHDb4BKE7anUvQw87

3. in 4. Nedelja in Ponedeljek, Kanjon reke Uvac

Dan prej sem doživel pravi upor udeležencev, ko sem omenil, da moramo zelo zgodaj na pot, da bomo imeli kaj od dneva. Na pot smo se odpravili v udobni 9. Uri. Kot sem obljubil, da si bomo ogledovali tudi kulturne znamenitosti, zato smo se med potjo ustavili v Prijepolju, kjer smo si v samostanu Mileševa ogledali znamenito fresko Belega Angela iz 13.stoletja. Freska je vpisan v UNESCO seznam svetovne kulturne dediščine.

Iz Beograda skoraj do Čačka je nova avtocesta, ki se imenuje Miloš Veliki. Potnadaljujemo po solidni cesti do Sjenice,ki velja za najbolj mrzli kraj v Srbiji. Od Sjenice se pot odcepi v kanjon reke Uvac, pozno popoldan smo prispeli na Markovo ravan, kjer smo se nastanili v udobnih bungalovih Kod Elka. Bogato smo večerjali v Ledeni pečini na obali reke. Stregla nam je legendarna gospa Slavica, ki je po večerji pripovedovala resnične doživljane iz njenega bogatega, skoraj 40lenega življenja ob reki.  S tega mesta vsako jutro izpljujejo čolni z izletniki. Na dvournem izletu se jim ponujajo pogledi na pečine, kjer gnezdijo beloglavi jasterbi Kanjon reke Uvac je nacionalni park, rangerji lepo skrbijo za red in mir, gradnja ob reki ni možna.

Po zajtrku iz nahrbtnika smo se s čolnom odpravili na plovno po meandrih reke Uvac na ogled pečin iz reke, kjer gnezdijo beloglavi jastrebi. Po polurni vožnje so se izkrcali in se v manj kot uri povzpeli do razgledne točke Molitva (vidikovac Molitva). Fantje in dekle so posedli po planoti polni dišečih trav. Vreme je bilo odlično, čista vidljivost. Kar sedeli so in gledali, rešpetlini so potovali iz rok v roke, monumentalni ptice pa so v skupinah  od 2 do 4 krožile nad robovi kanjona in lovile termiko.  Beloglavii jastrebi so mrhovinarji, ne lovijo živih živali, odrasli samec tehta do 15 kg, razpon kril pa ima do 2,2m. V rezervatu sedaj živi čez 330 parov, pred 40 leti so začeli 4 pari. So izredni jadalci, z enim zamahom krila naj bi leteli tudi do 10km daleč. Uživanje v pogledih na meandre reke Uvac ne bi bilo popolno, če jim nebi z avtomobilom dostavil malico in pivo.

Na Srbsko Grnogorski meji na moje začudenje ni bilo velike gožva in že smo hiteli skozi Berane proti Gusinju. Lakota nas je tik pred ciljem zaustavila v Andrijevici, kjer smo se v hotelu Komovi obilno okrepčali pred zadnjimi kilometri do našega tabora.

Pozno popoldne smo pripeli v dolino Grbaje v EKO KAMP DELJANIN. Gazda Rafet nas je sprejel zelo gostoljubno in nas namestil v dve leseni hišici, ena je imela svoj WC in kopalnico, dal nam je na razpolago kuhinjo, tako da sem lahko ustvarjal in razvaljal moje prijatelje z zajtrki in za večerjami

Rafet je vseskozi lepo skrbel za nas, prav tako njegova žena, bili smo sami do petka, ko je kamp gostil 18 mladih Belgijskih pohodnikov. Po skupni večerji z Belgijci smo se šli pevski dvoboj, verjemite, da če bi imeli sodnika, bi Slovenci zmagali, kljub temu da nas večin trpi za pomanjkanjem posluha.

Zvečer v jedilnici je Leon pokazal vse plezalne vodnike (hvala Miha!) po Prokletijah in začelo se je planiranje plezalnih in pohodnih tur.

Več slik na: https://photos.app.goo.gl/wXGqpWrTUnMdeXDo6

5. Dan Torek, ogledne ture

Zjutraj sem našim pripravil močan zajtrk, umešana jajčka z vso razpoložljivo zelenjavo, nato sem osvetil sem se predvsem urejanju kampa in kuhinje. Razporedil sem hrano po omarah. Na steno jedilnice smo obesili sliki naših tragično preminulih prijateljev, (tam sta ostali tudi po našem odhodu. Na verando pred kuhinjo in jedilnico sva z gazda Rafom obesila napis Spominski… in Slovensko Zastavo in zastavo PZS .

Izvedli so ogledno turo mimo gore Očnjak in si ogledali okoliške gore. Fantje (in dekle) so imeli nalogo, da poiščejo, kje je v steni spominska plošča našim tragično preminulim kolegom. Ta dan je niso našli, kljub opisom, ki smo jih dobili od Havleta in Bertosa. Na njo so naleteli dan pozneje. Po bogati večerji smo ob pivo pregledovali opise smeri in pripravljali plezalne načrte za naslednji dan. Moramo se zahvaliti Mihanu, ki nas je opremil z opisi smeri, saj nekega tiskanega vodnika po tem hribovju nismo našli. Pred spanjem še pregled opreme, prešteli smo vse kline, bilo jih je zadosti. Preizkusili smo voki-tokije in se dogovorili za klicanje.

Več slik na: https://photos.app.goo.gl/mxHtGjQ7j3f3bUEm9

6. Dan  Sreda, Plezanje

Po obilnem zajtrku sta se na plezanje odpravili dve navezi Fižola-Vinko-Nataša plezanje v Volušnici 79m, smer 3M 700m

Leon-Edi sta poskusila plezati v Maja Brus 2460m smer Tri godišnja doba 420m V/IV+, vendar sta se bila primorana obrniti  zaradi Leonove poškodovane roke, po normalni poti sta se odpravila na vrh in našla spominsko tablo.

Zvečer po obilni večerji smo dolgo sedeli, ob pripovedovanju dogodkov iz plezanja in obilni količini Nikšičkega piva smo sedli dolgo v noč, tudipesem se je oglasila… (bolj krolenje…)

Več slik na: https://photos.app.goo.gl/mxHtGjQ7j3f3bUEm9

7. Dan Četrtek, Malo mačka (originalno Nikšičko pivo je tako dobro, da nismo mogli nehat sinoči…) krajše pohodne ture bližje tabora,

Zvečer je Rafko skuhal odlično večerjo za skupino mladih Nizozemskih planincev, ki so bili na večdnevni turi po Prokletijah, na tej in oni strani meje. Napovedali smo jim pevski dvoboj, kljub našemu pomanjkljivemu pevskemu znanju smo proglasili našo zmago

8. Dan Petek, dolina Ropojane

Kljub temu da smo sinoči naredili načrt za pohodne ture iz doline Grbaje, je jutro prineslo druge plane. »Zakaj pa nebi obiskali še doline Ropojane, če smo že ravno tukaj!« S kombijem smo se odpeljali mimo slikovite šiptarske vasice Vusinje do izletniške točke slap Oko Skakavice, kjer izpod skale izvira voda, ki se pod vasico Vusinje izliva v reko Drmi.

Dolina Ropojana je neposeljena dolina, gradnja je prepovedana. Tam se cesta počasi konča. Parkirali smo naš kombi  in počakali na ogromni jeep, kamor smo se vsi nabasali. Po cesti, ki ni več cesta, ampak skalnati kolovoz je lokalni šofer manevriral iz skaze na skalo. Odložil jih je na planoti pri opuščeni  karavli JLA.

 Midva z Vinkom sva vrnila z jeepom do kombija.(problemi s kolenom in kolki). Nato sva šla raziskovat Alipašine izvore. Alipašini izviri so skupek skoraj 100 studencev, ki izvirajo izpod navpične prelomnice na začetku doline Ropojane. Voda, ki izvira izpod skal je pitna in prijetna osvežitev v vročih poletnih dneh, ne samo za žejo, ampak tudi za pregreta stopala. Iz teh krajev se je ogromno domačinov izselilo, predvsem v Ameriko. Na Alipašinih izvirih se vsako leto v prvem tednu Avgusta zberejo izseljenci in domačini, tudi več kot 10000 ljudi, tu se veselijo, pečejo se jagenjčki. Kar je najbolj zanimivo, se tukaj dogovarjajo poroke, saj velja, da ni nujno da se ženin in nevesta sploh poznata pred poroko… Prav zato verjamejo, da na Alipašinih izvirih  sklenjena zakonska zveza bolj drži. Tudi gazda Rafa je imel drugo ženo iz Albanije, ki jo spoznal na Alipašinih izvorih. Prav lepo sta funkcionirala!

Zvečer smo priredili kratko komemorativno slovesnost, na kateri smo se pomnili vseh naših preminulih tovarišev, Prišli so tudi nekateri moji prijatelji iz Berana in Gusinja.  Večerjali smo odlično jagnjetino.

Več slik na: https://photos.app.goo.gl/zFt71kQv8xzmjYCF7

9. Dan Sobota

Po obilnem zajtrku smo spakirali opremo in se odpravili proti Beogradu. Ko smo odhajali so se vrhovi prokletij svetili v dopoldanskem soncu. Že med vožnjo proti Beogradu smo naročili goro čevapov in kajmaka. Po obilni večerji  pri meni v Zemunu so se prijatelji odpravili proti Koroški, jaz pa sem ostal v Zemunu.

10. Dan Nedelja

Leon je očistil kombi in ga vrnil lastniku in poravnal račun za najem kombija. Mislim, da se vsi udeleženci strinajo, da je bil Leo odličen šofer, ves čas je vozil hitro in varno, nikoli pa ni izpustil volana iz rok….

Zaključek: Podnaslov naše odprave je bil: Alpinistično – turistično-kulinarično ekspedicijo v Črnogorske Prokletije. Mislim, da smo se imeli fajn, videli smo nekaj stvari, ki jih običajni turisti ne vidijo, tudi kulinarična doživetja so bila odlična, posebej če h kulinariki prištejemo tudi originalno Nikšičko pivo…

Spomnili smo se naših dveh prijateljev, Branka Logarja in Maksa Časa, ki sta prgično preminulo v plazu pod Kranfili 14.2.1974, tiho smo se spomnili tudi naših članov in prijatljev,, ki jih ni več med nami. Iz spomina na tiste, ki jih ni več med nami mi lahko črpamo moč za naprej.

Zahvaljujem se vsem udeležencem, da so mi zaupali organizacijo in vodenje odprave.

Zapisal: Milan Visinski, član AO Ravne od 1971

Kategorije zapisa: Alpinizem | Hribolazenje | Odprave | Tabori | Zgodovina

Komentarji

Oddajte komentar

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

14 − 9 =

Preberite naš blog

Prebrskajte med več kot 1500+ zapisi na našem blogu.