Krasna nedelja na Okrešlju se rojeva. Z Gregom zreva v od sonca ožarjene Rinke. Toplo je. Inverzija in topel val, ki so ga vremenarji napovedali, bo načel še tisto malo snega kar ga letos premorejo naši hribi. Ampak v stenah Rink je videti, da se ga kar nekaj še drži.
»Igličevo ali Steber? Steber je bolj položen in če je sneg predelan in so razmere bova lahko hitreje napredovala, pa tudi sicer je to smer, ki je še nisva plezala« modrujeva in se nameniva preko snežišča v smeri brez sledi morebitnih predhodnikov.
Ob desetih drug za drugim vstopiva z desne, senčne strani stebra Štajerske Rinke. Kakšnih sto metrov višje preko škrbinice v razu prestopiva na levo, sončno stran stebra. Vau, tudi tu sneg drži. Nehava pogledovati skico smeri. Slediva belim prehodom po levi strani stebra. Nekajkrat se teren postavi pokonci, a snežna podlaga je na teh mestih, kljub visokim temperaturam in soncu, ki žge še vedno čvrsta in orodje prijemlje. Grega jucka in se priduša nad dobrimi razmerami. Celo telefon potegne na plano in me fotografira. Takšnega ga sploh ne poznam. Že res, da pozimi v takšnih razmerah še nisva plezala, a vseeno ocenim, da mu gre na bolje. Pravi hribovc uživač postaja. Dobrih petsto metrov smeri, vse do gredine pod Glavo je za nama kot bi trenil. No, vmes zakuhava in nekaj prepotene obleke stlačiva v nahrbtnika. Na gredini, ki jo prečiva proti levi se nama udira, a vseeno se že vidiva na robu stene. Toda v zadnjem delu smeri, kakšnih sedemdeset metrov, pod robom stene med Malo in Štajersko Rinko se snežne razmere dokončno spremenijo. Iz nahrbtnika morava potegniti vrv. Za nameček še zapiha, da so najine prepotene rokavice v trenutku zmrznjene. Da ne bi bilo čisto brez matranja in da ne bi pozabila, da je koledarska zima! Na robu stene Grega pogleda na telefon, kar hribovcu uživaču ravno ne pristoji: » Tri ure in tri četrt, kr uredu!«
To bi lahko bilo to, če se ne bi Grega spomnil: »Greva pogledat do vstopa v Igličevo, če so razmere tudi tam bi do jutri še lahko zdržale!«
»Jutri je šiht, pa saj se nama ne bo ljubilo še enkrat gr rint, pa …!«
Pa pustiva vso plezalno opremo pod previsom nedaleč od vstopa v Igličevo smer.
Oblačen ponedeljek na Okrešlju se rojeva. Že po poti ob slapu Rinka sva videla velike kose ledu, ki so priletel iz skalne pregrade in jih včeraj še ni bilo tu. Toplo je.
Ob pol desetih drug za drugim vstopiva v prvi z ledom prekriti skok Igličeve smeri. V opomin naj pohitiva zažvižga po zraku in topo udari v snežišče pod steno.
»A je bil led ali skala?« vpraša Grega.
»Ne vem, je bil pa velik komad.«
Štiri raztežaje, po skici sodeč, splezava drug za drugim. Nato se Grega, ki pleza pred mano in išče prehode, ustavi pod nekakšnim skalnim previsom. Na nerodnem, izpostavljenem mestu išče varovališče in izpod snega tudi izkoplje klin.
Osrednji del smeri ponudi strmo plezanje v ledu in snegu, ponekod bolj, drugje manj debelo, nalepljenem na skalo. Kjer je skorja zelo tanka, ali pa so le zaplate pa so za boljši občutek stari klini, ki nudijo dobro varovanje. Noro, kaj se lahko pleza ledno! Navdušena sva.
Tudi danes se pojavijo težave zgoraj, ko jih ne pričakujeva več. Na rami, na snežnem razu ni primernega mesta za varovališče. Od tod pa plošče prekrite z zelo tanko plastjo ledu. Skica obljublja kline o katerih pa ni sledu.

»Boš zihro na proti utež. Če mene zbriše po platah bom leto v levi smeri snežnega raza, ti se pa vržeš v desno stran raza!« reče Grega ko previdno, da ne bi razbil tiste malo ledu, udari s cepinom.
Raztežaj, ki ni za tiste s slabo psiho, naju pripelje do grebena, po njem pa udariva »štajerca«, pa navzdol v grapo in po njej do roba stene. Od tam kar navezana navzdol, do škrbine nad Turškim žlebom. Ko sedem pod veliko skalo ob poti me prežene vodni curek talečega se snega, ki teče z nje. Tudi zato je zadovoljstvo, da sva nenadejano za rep ujela špica ledne razmere v Rinkah, veliko.
Lep pozdrav od dveh hribovcev uživačev!
Aja, Grega pogleda na telefon:« Pet ur, kr uredo!«