Včeraj sva se z Brančem, kljub mrkastemu vremenu zagnala na Uršljo goro. Za začetek sva splezala Kanto. Na vrhu  sva ugotavljala, da nikakor ni lahka, da je vedno neugodna  še posebno za začetno plezanje.

Za “uro resnice” sva se podala še v  Stanetovo smer in nadaljevala po gornjem delu Spominske smeri. Lepo in predvsem za mene težko plezanje. Bom moral bolj trenirati.  Vmes sem še vrtnaril, kar pomeni, da sem na več mestih o čistil s travnato rušo prerasle oprimke.  Ponavljavcem bo, dokler dež ne spere zemlje, ponekod malo težje, potem pa bo smer zagotovo za nekaj dobrih oprimkov lažja.

Andrej Špiler

Vstopni del v drugi raztežaj v Katni.

Počitek med macesni na vrhu smeri.

Prvi strmi metri v Stanetovi smeri.

Če je moč v rokah, prosto ni težko.

Čez majhno streho rabiš več moči.

Proti vrhu Spominske smeri.