V smeri VIA SIMON BEA (6b, 310m) na Torre Fiori nama je vreme pokazalo skoraj vse kar zmore. Bilo je mrzlo, veter je bril, megla je zavila zgornji del stolpa, iz nje je pršalo, na vrhu se je vlilo in nato je prineslo še snežno nevihto. Le sonca, ki sva si ga želela, ni bilo v najino steno obrnjeno proti JV.
Noč se je umaknila dnevu, avto požira kilometre avtoceste. Še malo pa bova v Italiji. Na števcu kaže trinajst stopinj celzija zunanje temperature, na nebu je komajda videti kak oblaček. Vau, mogoče pa nama le rata v letos še posebno negotovem jesenskem vremenu najti kotiček kjer bo vreme lepo. Že prejšnji teden smo imeli srečo. A ko prihajava v osrčje Karnijskih Alp najin optimizem prične kopneti. Vedno več je temnih oblakov in z vsakim ovinkom temperatura pada. Na parkirišču kaže le še šest stopinj. Ko stopiva iz avta v naju butne hladen veter. Vrhovi nad nama so skriti v meglene oblake. Hitro se spraviva nazaj v avto. Brskava po vodniku, modrujeva in nič ne hitiva. Času dava čas, naj se ozračje ogreje, naj sonce prežene oblake. Zraven naju parkirata Italijana. Tudi onadva sta namenjena plezat.
Drug za drugim se namenimo v breg.

Pozna jesen je, macesni so žive, rumeno zlate barve. Pravo nasprotje sivemu nebu nad nami, ki se zdi da tišči navzdol. Kot, da bo zdaj zdaj prišla zima, usule se bodo zlate iglice in gole veje macesnov bodo štrlele v nebo. Nočem gledati v nebo, pogled in fotoaparat vedno znova usmerim v tople barve macesnov.
Prvi, kratki raztežaj, z oceno 5b bo super za ogrevanje si mislim ko zaplezam. Čez nekaj minut na prvem varovališču vidim kako zelo sem se zmotil. V roke in noge me je zanohtalo da kar cvilim. Pa ravno danes sem moral iz lepe črno rumene škatle vzeti čisto nove plezalnike. Ni šanc, danes ne bo šlo z golimi nogami v tesnih plezalnikih. V glavnem bova plezala kar v športnih copatih. Le ključne raztežaje z oceno 6b bo Grega splezal z mojimi, za številko in pol večjimi plezalniki, obut v nogavice. Pa še tako mu bodo noge otrpnile od mraza.

V drugem raztežaju prične pršeti iz megle. Pod sabo vidim Italijana, ki počasi sestopata proti parkirišču. Nista vstopila v svojo smer.
Varujem. Grega pleza naprej. Vsake toliko me opozori naj imam vrv na kratko. To ni njegova navada. Z otrplimi prsti brez pravega občutka stiska male oprimke, športni copati ne nudijo dovolj trenja na skali, ki je na položnih delih že mokra.
V najbolj strmem delu stene naju je zajela megla. Mali oprimki so izpili iz mojih prstov še zadnjo toploto. Zadnjih nekaj preprijemov do varovališča se mi je zdelo da prsti na rokah niso moji. S pogledom sem si nagledal oprimek, nanj prislonil pokrčene prste in si močno želel da bodo držali. Držali so. Na varovališču si takoj navlečem rokavice in močno ploskam z rokama. Prijeten skeleč občutek spremlja vračanje krvi v najdrobnejše žilice prstov. Roke se mi vžgejo, da mi je kar toplo, ko snamem rokavice in plezam naprej. Grega poskakuje na stojišču.
Zadnji raztežaj naju pripelje na vrh najinega skalnega stolpa. Od tod je ob lepem vremenu gotovo lep razgled. Danes pa sva zadovoljna že s tem, da takoj najdeva prvo varovališče za spust. Nekoliko več težav ima Grega, ko išče naslednjega. Šele ko spleza skozi preduh v skali ga najde. Med tem od zgoraj prične močneje močiti. In ko na grebenu iščeva potko, ki bi naj bila označena z rdečimi pikami naju zajame še snežna nevihta. Po travnatih pobočjih, ki so se spremenili v razmočeno drsalnico, ki izginja v megli brez izteka, previdno sestopava.

Ura je štiri popoldan, še zadnje travnato pobočje je za nama. Na varnem sva. Ko stopava cmoka v copatih, kot da sva ravno prebrodila potok. Pod steno, kjer sva pustila nahrbtnika s sebe zmečeva plezalno opremo in ožameva premočene rokavice. Zadovoljna sva, ko se mimo zlato rumenega macesna zagledava v steno nad sabo. Vidiva le spodnji del. Skala je temna od dežja. Večji del stene je skrit v temni sivini oblakov. »Pa sva jo strucava!« še pristavi Grega, ko si seževa v roke.

Nič več boter le na papirju