Naj se ve, kdo v družini nosi hlače, sem si rekla, ko sem prebrala, da GRS Maribor vabi planince, plezalce, alpiniste, potovalce, raziskovalce, ljubitelje gora in višin na mini odpravo v meko alpinizma. Chamonix! In to tudi take z nekoliko tanjšo denarnico. V glavi sem sestavila pravi govor z argumenti za in brez argumentov proti, naredila načrt, kako lahko doma preživijo brez mene, začela sem pisati urnik, da bodo ja vedeli, kako poskrbeti za najmlajšega mladiča … In ko je prišel trenutek razglasitve (dve uri po prebrani novici): “Ej, Jure, ammmm, a veš, da GRS Maribor čez dva meseca organizira plezarijo v Chamonixu za en teden, in to ful poceni …”

“O, super, to priložnost pa moraš izkoristiti!”

In sem vrgla tisti dve uri proč.

Priznam, da sem si nekaj dni pred odhodom, 1. julija zvečer, malo celo želela, da bi prišlo kaj nujnega vmes, to, da bom cel teden brez mladička (da bo on brez mene čisto lepo shajal, sem vedela), me je namreč tako črvičilo, da bi si najraje kak prst priškrnila, da bi morala ostati doma. Ampak … Vedno je, ampak, kajne! Seveda sem spakirala robo in s cmokom v grlu sedla na avtobus, ki je pripeljal s Štajerskega. O urniku in načrtu glede preživetja brez mame in žene pa sem raje modro molčala, saj se je že nekajkrat pokazalo, da je “sindrom mame” fantomska zadeva, ki se tiče samo mame.

Sobotno pretegovanje po eni ogromni trgovini od Kečue, da je minil čas do prevzema apartmajev, je minilo dokaj hitro, popoldne pa je bilo seveda v znamenju načrtovanja ture, priprave robe, nabave hrane, nakupa kart za gondole … Na srečo je bilo ves dan oblačno!

 

Spanec je bil kar dober, vendarle smo prejšnjo noč preždeli na avtobusu, tako da zgodnje vstajanje za nedeljski “vzpon” na Aiguille Du Midi ni bilo prav nič naporno. Nasprotno – dva tisoč metrov se dvigneš v … če gre gondola 10 m/s, je to … No, pač zelo hitro!

Vreme pa kičasto, šajba! Temu primerna pa tudi gneča. Iz našega ferjana sta se mini odpravi poleg mene pridružila še načelnik Domen Petek in novopečeni alpinistični inštruktor Jan Špiler. Za prvo turo, da se sploh predstavimo tistim hribom in ledenikom, smo si izbrali luštkan greben Pointes Lachenal. Videti res ni bohvekaj, je pa res lušten in za začetek zelo paše. Nekaj hoje po snegu različnih naklonin, malce praskanja po skali, spust po vrvi – če ni preveč gneče, ki je v našem primeru seveda bila –, dva krajša raztežaja uničevanja ostrih konic derez in spet hoja. Jan se je med čakanjem na abzajl odločil, da se pridruži navezam iz našega busa, ki so se tudi postavile v čakalno vrsto, in se zaradi gneče izogne spustu po vrvi, z Domnom sva pa tisto uro vztrajala iz same trme. In nama je bilo skoraj žal, saj je bila pred nama najpočasnejša naveza v Franciji. Skoraj pa zato, ker sva imela dvojno vrv in sva lahko navezo prehitela ravno pri abzajlu. :-)

 

Precejšen del naslednje plezarije je spet sestavljalo čakanje, pol našega busa in četrt Francije se je namreč postavilo v vrsto na kozmičnem grebenu Arête des Cosmiques. Prometni zamašek je bil ponovno pred spustom po vrvi sredi grebena. Ampak se je splačalo, res je lep greben in v moje veliko veselje je bilo v njem celo nekaj ledu, najbolj zabavno pa je, da na koncu splezaš neposredno na razgledno teraso na Aiguille Du Midi, in to po lestvi. Čeprav nas je skrbelo, da bomo zamudili zadnjo gondolo v dolino, kar bi pomenilo precej dolgo in mrzlo noč, je bilo spoznavanje z granitom res uživaško in zabavno.

 

Manj uživaško je bilo naslednji dan, ko smo želeli preplezati izjemno popularno in oblegano kopno smer Baquet-Rebuffat nad ledenikom na Aiguille Du Midiju. “Komaj” dobra šestica je, a smo se po treh raztežajih vseeno raje obrnili, kot pa da bi tehničarili dalje. Jan je plezal naprej, z Domnom pa sva se z nabitima nahrbtnikoma (jasno da ne bo prvi v navezi nosil vse svoje robe, sploh ker smo imeli najbrž kar malo preveč vsega s sabo – prvič pač ne veš, kako in kaj) komaj vlekla za njim. Priznam, da sem sama imela največ težav, če pa se moram vleči za komplete, plezanje zame ni plezanje in motivacija hitro kopni. Ampak, ej, sem si rekla, po tako malo plezanja v zadnjih dveh letih imam vso pravico imeti težave v šestici! In to v granitu, ki ga sploh ne poznam. Je bil pa še en “ampak”, in sicer po naslednji turi v Trianglu. O tem pa pozneje …

Večer je bil tak kot vsi drugi. Makaroni za večerjo in pakiranje robe za naslednji drugačen dan, saj je bilo napovedano slabo vreme. Šli smo na drugo stran doline, na Brevent, kjer smo neuspešno iskali (spet) šestico v kopni skali. Po dveh urah smo bili že prav besni, ker je vodniček tako slabo narejen, da še ene smeri ne moremo najti (če se trije nismo znašli, potem je to zagotovo bil edini razlog!), da smo se lotili ene smeri čisto na pamet. Ker je pač bila tam. In ker smo videli, da nekdo pleza v njej. In ker smo v iskanju najprej izbrane prišli že tako nizko, da smo bili že na Planpratzu, ki je eno gondolo niže kot Brevent. Če hočem vedeti, kako se imenuje, bom morala še malo raziskati, bila pa je kar lepa, čeprav kratka.

Triangel du Tacul je nekaj več kot tristometrska stena pod 4.248 metrov visokim Mont Blanc du Taculom, v kateri je kup mikavnih smeri. Izbrali smo si eno od klasik, 350-metrsko Contamine-Mazeaud. Soplezalca sta mi kavalirsko dovolila, da plezam prva, a po približno tri raztežaje dolgem “štajercu” sem opazila, da je na drugem koncu vrvi navezan samo Domen. Jan se je namreč že po prvih petdesetih metrih odločil, da se bo raje pridružil komu, ki gre po normalki na Tacul, zelo zoprno mu je namreč bilo plezati s toliko ljudmi nad sabo. Z Domnom sva se potem odločila za izmenično plezanje, da je šlo hitreje, in na vrhu smeri sva se oba strinjala, da je Janu lahko žal, da se je odvezal. Najbrž ga bova še dolgo “pikala” zaradi tega. Ja, res, Jan, pojma nimaš, kako lepo smer zamudil!

Saj ne da je pomembno, ampak me je prav fasciniralo, tako da moram napisati: naveza pred nama sta bila gorski vodnik in klientka. In ta punca je v tistem lednem 85-stopinjskem naklonu delovala precej prestrašeno, čeprav je vse lepo preplezala. No, potem sem pa izvedela, da je to njena prva smer v ledu oz. da prvič pleza v ledu. Faca! Čeprav morda kak star maček ali mačka privzdigne obrv ob tem in se malce posmehne, za prvič res ni enostavno iti v tako strm led. Na tej višini! Ko greš prvič v led, greš v Sinjega ali še raje v Palenk, a ne. Sploh če si “navaden smrtnik” …

Po preplezani smeri sva bila tako blizu vrhu Tacula, da sva morala splezati še nanj. In sva. Vendar naju je priganjal čas, saj če zamudiš zadnjo gondolo v dolino … Dejavu … Zato sta bili dve minuti za selfi “kako sva kul in kako veliko časa še imava” na vrhu že skoraj preveč, tisti ledenik in vzpon na Aiguille Du Midi se namreč takooooo vlečeta. Resno! Zadnjo gondolo sva ujela tako, da sva snela dereze in z njimi v rokah še navezana zdrvela po tistih labirintih (celo skozi trgovino moraš iti – naj vse te podrobnosti odmislijo tisti, ki jim je Chamonix domač, zame je bilo pač vse novo), kjer so že pomivali tla, ker so zaključevali dan. V glavi pa so se nama vrteli Iron Maidni. :-)

Jan je dan preživel malo bolj mirno, splezal je namreč na Tacul, naju nekaj časa čakal malo pod vrhom, potem pa se popoldne vseeno sam odpravil v dolino. Na koncu dneva smo se navadno v Chamonixu med potjo od postaje gondole do apartmajev ustavili v trgovini in si na klopci v parku privoščili zasluženega “ta rosnega”. Ker sva bila ta dan z Domnom sama, sva Jana seveda povabila “na kavo pred Špar”. In če sem prej morda še robantila nad mulcem, kako si je lahko privoščil turo po svoje, se je potem popolnoma odkupil: v hladilniku smo imeli guinness, in mulc, ki ve, da je to moja najljubša “kava”, mi ga je prinesel kar tja. In ne le to, še kozarec je vrgel v nahrbtnik, ker sem enkrat nekaj bluzila, da guinness je pa res treba iz kozarca piti.

Zaželeli smo si malo raziskovanja in kopne skale in se naslednji dan z vlakcem odpeljali nad ledenik Mer de Glace, v Montenvers. Noro! 20-kilometrski ledenik, po katerem pozimi prismučaš po preplezani smeri v Taculu ali Mount Mauditu ali pač tam nekje prav do Chamonixa! Kaj me še čaka! Wiiihaaaaaa! In mi smo plezali nad njim, z razgledom na mali Dru, Petit Dru!

Za zadnji dan sva si z Janom izbrala smer Chere Gully v Trianglu. Domen je imel svoje načrte, ki pa sva mu jih pokvarila … Ko sva prišla pod smer, je Jan namreč ugotovil, da mu bolečina v rami, ki jo je sicer omenil že dva dni prej, nikakor ne dovoli zabiti cepina v led. In kaj nama je preostalo? Če ne moreš zabiti cepina v led, ki ga je bilo tej smeri za tri raztežaje, odkrevsaš po ledeniku nazaj. Domnu sva sporočila, da se vračava in da naj naju počaka, tako da sem v dolini v minuti zimsko opremo zamenjala za letno in že sva drvela na Brevent. Jan je ugotovil, da bo kuhanje večerje manj boleče in manj naporno za njegovo ramo, zato je ostal doma, midva pa sva preplezala res krasno smer, katere imena spet ne poznam. Se pa zdaj vračam na tisti “ampak” iz prve šestice, kjer smo popušili. Torej: ampak, ko se navadiš skale in ugotoviš, da ni treba imeti blazno nabasanega nahrbtnika, preplezaš tudi dobro šestico v granitu. No, eno tako smo preplezali tudi v Monteversu, tako da “ampak” velja že za takrat. :-D

Zadnji večer je bil družaben. Za zaključek je to vendarle nekako primerno. Če smo člani mini odprave prej med sabo izmenjavali le informacije, kake so razmere, kaka je plezarija in kam kdo gre, smo se v petek zvečer vsaj predstavili drug drugemu, kakor se spodobi.

Ljudje smo hecni in polni paradoksov. V plezanju zelo uživam, pa naj bo po ledu, skali, v snegu (čeprav me po novem sneg kar matra, ker pogosto nimaš možnosti varovanja, samice z malimi mladiči pa smo precej ziheraške) ali po drevesih, ampak po lestvi mi je pa res zoprno lesti. Tako po tisti, ki jo prisloniš na drevo, kot po oni na koncu kozmičnega grebena, čeprav so letvice več kot šalce …

Intenzivnost doživetja postane s časovno in dejansko oddaljenostjo močnejša. Dokler se ta občutek ne usidra v enem od kotičkov duše in ostane tam. Da, tudi tokrat čutim tako.

 

V imenu vseh članov mini odprave hvala organizatorju Vladimirju Levi in načelniku GRS Maribor Ljubu Hanslu za priložnost, ki sta nam jo dala, in za odlično organizacijo in dobro ceno, za katero je bilo najbrž treba malo barantati. Tinci Di Batista se bom za predlagane vzpone in posojene vodničke oddolžila z meginesom ;-), Lori, ki je bil že tam, pa je tako ali tako pričakoval naval vprašanj od domačinov. :-) Seveda se tudi njemu vsi zahvaljujemo za informacije in obisk z družinico zvečer pred našim odhodom po enotedenskem bivanju v Chamonixu.

 

Marta Krejan Čokl – Gozdna

Foto: Domen Petek in Marta Krejan Čokl