Kadar si Korošec zaželi resne plezarije in mu ni da bi se prav daleč vozil se lahko nameni v J steno Pece. In če si izbere smer kot je Viktorija, ki sva jo danes preplezala z Gregom, je to to. Od Mihijevih klinov, ki jih je zabil pred petintridesetimi leti je ostalo bolj malo. V previsnih razpokah pa ni nobene lesene zagozde več. Midva sva imela s sabo komplet metuljev, pa bi kakšen več prav prišel, saj moraš tudi varovališča narediti sam. Grega je smer prvi preplezal prosto leta 2004. V Mihijevem vodničku, so za tiste, ki bi želeli smer plezati prosto, trije raztežaji ocenjeni z VIII-, a pravi Grega, ki je tudi danes čez smer preplezal prosto, da drugi raztežaj (prvi od težkih) zasluži oceno vsaj VIII+. Po njegovem sopihanju sodeč bi temu lahko bilo tako, jaz pa v previsni, navzven odprti, gladki zajedi tako ali tako nisem imel idej kako prosto čez. Ker Viktorija nima samostojnega izstopa sva od Kolčnove police naprej plezala po Jubilejni smeri. Tam je težavnost precej manjša, a je krušljivost večja. Kot bi plezal po jajcih. Le da so te postavljene v vertikali. Je kar fajn občutek, ko na vrhu stene s sebe zmečeš plezalno opremo. Če bi bil Anza zraven bi gotovo zajuckal!