… so bolj izgovor za to, da lahko skočim kam, če je le možno. Kot bodo izgovor za to mrzli dnevi. In tudi deževni … Ker gre samo za to, da počnemo, kar imamo radi, vreme pa na to vpliva le toliko, da mu to, kar imamo radi, prilagajamo.

Bivak pod Storžičem

Vsekakor pa je bil topel dan eden od razlogov, da sem v torek dopoldne grizljala (njamsi) sendvič na vrhu Storžiča. :-) Ja, bivanje na severnem robu prestolnice ima kar nekaj prednosti, in ta, da si endvatri v Tržiču, je gotovo ena od njih. Odločila sem se za vzpon po Kramarci, sestopila pa sem po potki čez Škarjev rob. Taki samotni vzponi včasih kar pašejo, saj si lahko dobro prevetriš glavo, nadležne misli pa tam zgoraj hitro odpihne veter. Skoraj sem že pozabila, kako je to … Seveda tudi zato, ker se zadnje čase po moji glavi valja bolj malo nadležnih misli. Kakšen luksuz!

Neprecenljivi razgledi

Tudi sredo dopoldne sem imela prosto, in čeprav bi mi zaradi neprespane noči pasalo ždeti doma, sem se raje navezala na vrv s Strmino v steni Begunjščice oz. v Bornovih tunelih. Smrketa je ena od smeri, ki imajo po moje precej podcenjeno oceno. Naivno sem pričakovala, da bom s to šestico menda pa že spodobno opravila, pa moram priznati, da je pokazala zelo ostre zobe. Precej se je bilo treba namatrati čez tisti zloglasni detajl.

Strmina v detajlu

Brez prave podpore doma in pripravljenosti Jureta in babice, da me malce odlepita od Bora, tega, kar imam rada, seveda ne bi mogla početi v tolikšni meri, kot mi to uspeva zadnje čase. Odkrito povedano pa me je včasih treba tudi malo zbrcati, da ne visim ves čas na detetu (ja, bolj jaz visim na njem kot on na meni). :-)

Marta Krejan Čokl – Gozdna