Ob določenih situacijah zelo radi razmetavamo s tisti trenutek primernimi frazami, kajne. Da ima vsaka medalja dve plati, vsak človek dva (oz. več) obraza, vsaka stvar dobre in slabe strani ipd. pa slišimo in rečemo zelo pogosto. Za mnoge lahko rečemo, da so floskule, tele omenjene pa vsekakor držijo. Kar se socialnih omrežij tiče, konkretneje »razvpitega« fejsbuka, nimam dovolj znanja, da bi sodila o količini slabih in dobrih strani, ki jih ima, meni se zaenkrat zdi prav fajn zadeva in precej dobrih plati najdem v njem. Ena od teh je Skupina za ohranjanje rodilnika pri zanikanju. :-) Druga je ta, da tam lahko zvoham marsikaj, kar me zanima, tretja zagotovo ta, da sem prišla v ponovne stike z ljudmi, ki so veljali za »izgubljene«, četrta so fajni soplezalci in soplezalke, s katerimi smo se našli v virtualnem svetu, potem pa tudi v resnici šli plezat ali pa še bomo šli.

Mala Raduha - pogled, ki se ga ni mogoče naveličati (foto: MK)

Ja, vem, včasih je bilo drugače, marsikdo bi rekel, da precej bolje, bolj pristno, lepše in še precej presežnih pridevnikov bi lahko zapisala. Ampak zdaj je zdaj, drugačen način življenja imamo in čas smo preveč zafilali, da bi se utegnili iti nostalgijo. Sicer pa: včasih se je pešačilo, vozilo v fičotih, plezalo v okovanih čevljih, pazljivo je bilo treba izbrati motive za fotografiranje, da ni šel film v nič, pisma, ki smo jih pošiljali, so potovala par dni … Hinavsko je, če preveč pljuvamo po »modernem« življenju, a ne, ko pa v glavnem vsi koristimo njegove prednosti.

Uh, hočem nekaj napisati o plezanju, pa skoraj esej na drugo temo napišem … Torej: posledica FB-ja je lahko tudi super plezarija! Kakršna je bila včeraj v Raduhi.

V prvem raztežaju Zagorčeve (foto: MK)

Z Borutom Nagličem iz Črnuškega alpinističnega odseka sva v soboto zvečer v naši sobi na Grohatu delala družbo Mihu, Bici, Davu, Alenki in Ines, zjutraj po Bicinem razvajanju s kavico pa sva odsopihala pod Zagorčevo. Ta smer je zame še vedno ena najlepših v Raduhi, Borut pa je na vrhu dejal, da bi bil greh, če je ne bi preplezala. :-)

V drugem raztežaju lepotice Zagorčeve (foto: BN)

Medtem ko sem varovala na štantu pod tretjim raztežajem in sama sebi zavidala tisti krasen razgled, sem prepoznala Marinkino zeleno čelado, ki se je ustavila pod steno. Z Davom in Katjo so se navezali za plezanje v Platah, in sicer z namenom (o nekem zakladu so govorili …).

Zaklad team v Platah (foto: MK)

Borut je želel preplezati še eno šestico, jaz pa predvsem smer, ki je še nisem poznala, pa sva se odločila za Levo od Plat. Nekoliko manj je popularna, se mi zdi, vendar po krivici, saj je prava lepotica. Kar nekaj klinov je najti v njej, vendar je treba imeti s sabo še kakšnega in metulji in zatiči tudi ne škodijo. Priporočam! ;-)

Vstop v Levo od Plat (foto: BN)

Monolitna skala v Levi od Plat (foto: MK)

Miha, Alenka in Ines so se medtem sprehodili po Hojnikovi poti, potem pa v družbi z navezo iz Plat raziskovali skrite kotičke Male Raduhe. Nisem vedela, da je toliko je enih zanimivih zadevščin tam gori …

Ob prihodu na kočo pa: luksuz! Bicina večerja, pivce, klepet in vročica ob pogovoru o Andih, kamor odletimo v petek …

Ljubljansko-koroška druščina (foto: MK)

Mogoče zveni kanček patetično, ampak resnično sem ponosna, da sem članica AK Ravne!

Gozdna

Od Raduhe naokrog in nazaj v dolino Kot kraljična na zrnu leda