Malo smo se polenili, malo posvetili drugim stvarem, včasih je treba delo raztegniti v prosti čas, najbrž je tudi časa za pisanje manj, zdaj ko so dnevi dolgi in radi visimo zunaj (a ni že v službi dovolj buljenja v monitor, al!?), a vseeno se dogaja marsikaj, kar je vredno zapisati. A ne, člani AK Ravne!? Prav žalostno je sicer pogledati naše spletišče …
Sama v zadnjem času od plezališč spoznavam predvsem Turnc, kar se hribov tiče, se je pa zimsko sušno obdobje malo razvleklo tudi v toplejši del leta. A hribi vseeno mikajo, tako da sva z Juretom po zadnjem obisku Raduhe ob srečanju koroških hribolazcev prvi prosti dan skočila na Vršič. Pa ne sama, z nama sta bila dva plezalno natrenirana navdušenca, ki sta se strašno želela preizkusiti v izbijanju klinov. Jaka in Aleš sta bila po preplezanem Severnem razu v Mali Mojstrovki navdušena, z Juretom pa sva si že tako čudovit dan naredila za kičast z ogledom skoka dveh BASE skakalcev, no, onih z “wingsuitom”, od čisto blizu. Noro, vam povem! Sta skočila, izginila pod steno, potem pa ju je kot izstrelilo od stene ven proti Tamarju. Aleš in Jaka sta dogajanje opazovala med grizljanjem sendvičev v družbi kavk z vrha, midva pa sva se spustila na polico tik pod izstopom iz Kovinarske v Veliki Mojstrovki, kjer je tudi odskočišče skakalcev/letalcev z letalno obleko; to namreč res moraš videti od blizu! Nimam pa slik. :-(
Plezanje je bilo res luštno za nas vse, Severni raz pa se je ponovno izkazal kot ta prava izbira za prvo srečanje z alpinizmom; tako s kratkim dostopom in enostavnim sestopom (šli smo na vrh in potem po melišču na Vršič) kot s plezanjem, ki ga lahko zaključiš že nekje po dveh tretjinah stene s prečenjem levo na Hanzovo pot ali pa vrv potegneš skoraj do vrha.
Po Logarski se (praviloma) gre na pivo k Zadružniku, kadar pa se po plezanju pelješ v smeri iz Kranjske Gore proti Ljubljani, pa se menda moraš ustaviti pri Fir…, ups, v Hramu pri Aljažu na Dovjem … Mi pa seveda naredimo, kar se mora! :-)
Gozdna
Foto: Jure Čokl
Komentarji