… se nadaljuje. No, danes res ne … Ta dež, ki traja še od včeraj, hitro liže led, zato se bojim, da se bo letošnji lov končal, še preden bomo skrhali ledne vijake in okle cepinov; kvečjemu dereze – od hoje po kopnih ali s snegom zgolj prekritih skalah.
Včeraj, 24. 1., sem zjutraj v Lučah prisedla k Leonu in Domnu in po poledeneli cesti smo se zapeljali v Logarsko. Kljub dežju so vse bližnje slapove, ki so se med dokaj mrzlim tednom malce odebelili, oblegali plezalci, zato smo po Supinovem predlogu zakoračili v breg in po uri hoje zapičili cepine v Slap potepuhov. Led je bil mehak in slap dobro narejen, zato smo ga hitro preplezali, potem pa sestopili desno po markirani poti oz. po sledeh Marka Volka, ki nas je prehitel že na začetku slapa.
Premočeni nismo imeli želje gnesti se pod naslednjim bližnjim slapom ali v njem, zato smo se posvetili reševanju sveta ob pijači in klepetu z domačini in drugimi plezalci, kar obisk Logarske vedno še dodatno polepša in popestri.
Nekaj dni pred tem, v torek, 20. 1., sem lahko odšla iz službe nekoliko prej, na srečo pa je to uspelo tudi Eriku (Pavusa, AO Matica), zato sva se v zgodnjem popoldnevu spravila pod Prisank v Centralni slap. Sveča je bila dobro narejena, a njen sloves je res upravičen – strma in precej dolga si vsekakor zasluži petico. Do nje sva splezala v enem raztežaju s ‘štajercem’, potem pa sva se pred zadnjim raztežajem skupaj s trojno navezo iz AO Železničar, ki je plezala pred nama, zaradi pozne ure odločila za sestop oz. spust. Zadnji spust smo zaradi zapletov z vrvmi opravili s čelkami, sicer pa je bil ‘timinig’ ravno pravi.
Marta Krejan Čokl – Gozdna
Foto: vsi sodelujoči
Komentarji