V torek, 9. 6., sva se z Marto odpravila v Begunjščico. Ob 8.30 sva se dobila na parkirišču na Ljubelju in počasi začela pristop do stene. Odločila sva se, da bova preplezala Šentansko smer. Marta mi je obljubila, da me bo pritegnila zaradi detajla s plezanjem v poči. Ni se zmotila.
Prvega raztežaja se je lotila Marta, naslednjega s počjo pa sem prevzel jaz. Takoj ko sem se znašel v razpoki, sem vedel, da mi bo ta smer všeč. Detajl mi ni povzročal nobenih težav – prav nasprotno, ves čas sem premišljeval, kako dobro bi bilo, ko bi bila celotna smer takšna.
V naslednjem raztežaju je bilo svedrovcev bolj malo, zato je Marta dodajala svoje varovanje. V eno izmed razpok je namestila tako imenovani »tricam«. Ko sem prišel do njega in ga skušal izvleči, mi je le še globlje zdrsnil v razpoko. Tako je zdaj postal del smeri.
Nestabilno vreme naju je gnalo naprej, zato sva zadnji raztežaj splezala brez odlašanja. Z abzajlom sva se spustila nazaj do planinske poti in nadaljevala do avta. Ob koncu dneva sem razmišljal: vsak torek bi lahko bil tako plezalno obarvan.
Blaž Grobelnik
Foto: Blaž, Marta
Komentarji