Za Klemenčo peč sem slišal že večkrat. Tisti, ki so tam že plezali, so rekli, da je stena hitro dostopna, plezanje pa po nekoliko krušljivi skali. Večkrat sem jo tudi pregledal v vodničku, 12. 10. 2025 pa sem jo imel priložnost spoznati tudi sam.
Kot po navadi sem bil spet nekoliko prehiter, zato sem lahko v miru opazoval jutro v Lučah in listal po vodničku, dokler ni prispela Marta in skupaj sva se odpeljala do parkirišča. Po nabrani opremi in premaganem melišču sva se znašla pod steno. Za ogrevalno smer sva izbrala Snorky, 100 m, 5c. Marta prvi in jaz drugi raztezaj. Ker je skala precej gladka in brez velikih oprimkov, je treba plezati predvsem na »trenje« in zaupati nogam. Ogreta in pripravljena na plezanje sva izbrala še smer Sivi volk, 220 m, 5c. Tokrat sem začel jaz. Plezanje je bilo pač gladko in v iskanju trenja med plezalkama in skalo sem našel še trenje med vrvjo in mano. Neizkoriščen potencial dvojne vrvi mi je otežil plezanje in na že tako malih gladkih stopih sem moral vleči še presneto težko vrv. Nadaljevala je Marta, in ker sem visel v sidrišču ter varoval, ne vem, kako je doživljala plezanje – videti je bilo lahkotno in učinkovito. Naslednji, 3. raztežaj je bil moj in v njem sem uporabil dvojno vrv, kot se spodobi. Leva vrv v leve svedre in desna v desne in plezanje je bilo klub enaki težavnosti lažje ter udobnejše. Še zadnji raztezaj (kjer je bilo mogoče, sva preplezala dva naenkrat in s tem znižala njihovo število) in bila sva na vrhu. Za sestop se je bilo treba spustiti po vrvi.
Menim, da sva nedeljo zelo dobro izkoristila. Zanimivo pa mi je bilo, da so me od plezanja zaradi gladke skale bolj bolele noge, kot pa roke.
Domen Harnik
Komentarji