Poetična verzija:

KJER KAMEN GOVORI, ČLOVEK PA UMOLKNE

So kraji, ki jih človek obišče in so kraji, ki obiščejo človeka. Kraji, ki se naselijo v njegovo kri, se vtisnejo v spomin in ostanejo tam, dolgo za tem, ko poslednji odmev korakov utihne med stenami.

Takšna je Paklenica.

Tam, kjer se Velebit priklanja Jadranu, stojijo kamniti velikani, starejši od človeških hrepenenj. Ne menijo se za čas, ne za slavo, ne za minljivost človeka. Molče zrejo v večnost, medtem ko se pod njimi izmenjujejo rodovi tistih, ki si drznejo segati proti nebu.

In vendar človek prihaja. Znova in znova.

Kajti nekaj je v teh stenah, kar kliče nemirnega duha. Nekaj, česar razum ne zna razložiti in srce ne želi utišati.

Tu se čas ne meri v urah, temveč v raztežajih. Tu vrv ni zgolj vrv, temveč vez med dvema usodama. Vsak oprimek postane vprašanje in vsak gib odgovor. Strah in pogum pa stara znanca, ki skupaj spremljata človeka proti višavam.

In kako nenavadno je to človeško hrepenenje: da se vzpenjamo proti nebu, čeprav vemo, da nam ni dano tam ostati. Da iščemo svobodo prav tam, kjer nas vsak gib opominja na lastno krhkost.

Ko večer razlije svoje zlato čez Anića kuk in dolge sence počasi pogoltnejo kanjon, utihnejo tudi najglasnejše misli. Ni več smeri, ocen in vrhov. Ni zmagovalcev in poražencev.

Le človek, majhen pred veličino stvarstva, in tiho spoznanje, da je v tej majhnosti nekaj neizmerno lepega.

A skale ne moremo premagati. Lahko ji le za hip pripadamo… in morda prav zato v gore ne hodimo, da bi jih osvojili, temveč, da bi v njih znova našli del sebe.

A največja skrivnost Paklenice ostaja ta: človek prihaja osvajat njene stene, nevedoč, da bodo one osvojile njega… ko pa naposled odide, nekaj njegove duše ostane med njimi.

Ujete v razpokah večnega apnenca, med nebom in morjem, med strahom in hrepenenjem… da ga nekoč pokliče nazaj.

Kajti Paklenica ni kraj, kamor greš plezat. Paklenica je kraj, kamor se vračaš.

Nepoetična verzija:

Šli smo v Paklenico od petka do nedelje. Malo smo plezali, malo smo se podružili, fajn je bvo.