Toliko let že imava, da obletnice ne moreva imeti v enem kosu.
Sredi februarja sva se po veliko zapletih in dvomih, ali bova sploh šli, v petek, 14. 2. 2025, zvečer ob 22. uri vendarle ponovno znašli v Sappadi. Prvo sporočilo, ki sem ga prebrala, ko sem v roke vzela telefon, se je končalo z besedami: “… pretoplo. Ne hoditi v Sappado!” A nekoliko nižje temperature kot so bile med tednom, so poskrbele, da sva v soboto preplezali Carpe Diem (seveda ne celega, ker sveče ni – menda se že nekaj let ni naredila). Misleč, da bova sami, sva se v slap spravili zelo ležerno, a podobno so verjetno razmišljale še tri naveze pred nama. Malce sva se načakali, malce smo se gnetli, a bilo je prav zabavno, plezarija pa boljša kot sva pričakovali.
Popoldne sva raziskovali Sappado, reševali svet, malo tarnali in se veliko smejali. Načrt, da bova v nedeljo šli v Monte Col, se je izgubil nekje med reševanjem sveta in tarnanjem, saj sem se spomnila, da moram v nedeljo pripraviti teste za ponedeljek, en razred je pa čakal, da jim popravljene vrnem. Izgovor je pač treba imeti, in če ga ne prinese pes na repu, je zagotovo dober. Sneguljčičino zrcalce je pol ure hoje od parkirišča, do slapov v tistem krasnem amfiteatru pa hodiš dobro uro in pol, če hitro stopiš in če ni snega. In Zrcalce je tako zelo široko in ponuja res veliko možnosti …
Januarja sva plezali po osrednjem delu Zrcala, tokrat pa sva si izbrali linijo po enem od levih krakov. A načrt je bilo spet treba spremeniti, čisto levo do vrha se namreč ni dalo plezati, saj je v zgornjem delu manjkal lep kos sveče. A za naju je bil isti kot zadnjič le del zadnjega raztežaja, tako da sva prav zadovoljni odabzajlali do vznožja in se odpeljali na filano papriko …
M & M
Komentarji