Mislim, da se je Branču, pred petimi leti, ko smo skupaj preplezali Nemško smer v Triglavski severni steni, posvetilo, da bi lahko naredili skupni vzpon tudi čez pet let, ko bomo praznovali 50 letnico. Ja že davno je bilo, ko smo štirje mladeniči dober teden taborili v Vratih, na drugi strani Triglavske Bistrice. Teden dni smo se stiskali v majhnem šotoru in v posode lovili kapljice, ki so lile skoz preperel šotor. Denarja za spanje v Aljaževem domu seveda nismo imeli, smo bili pa trpežni in vztrajni. No eno noč smo menda res prespali v domu, ker je Bistrica, ko smo vedrili v koči tako narastla, da nismo mogli čez deročo vodo.
Pred petimi leti, ob naši 45. letnici prvega vzpona po Nemški smeri je Branč zapisal v svoj dnevnik:
Četrtek, 12. septembra tega leta (2019) je bil poseben dan, ki bo štirim koroškim pobom ostal v spominu. Tile pobje, ki so v skalah dobili imena Branč, Fižola, Miha in Špilč, smo se omenjenega dne, ob šestih zjutraj dobili v Vratih in tako kot prvič, 45 let nazaj, stopili na pot, ki te privede pod Triglavsko steno. Pridružil se nam je Vinko, ker smo rabili pričo. Ziher je ziher, stari prdci so namazani z vsemi žavbami, pa bi lahko še kaj goljufali.
Naš cilj je bil preplezati Kratko nemško smer. Nazadnje smo to skupaj naredili ob 35 obletnici prvega vzpona. To je bilo leta 2009. Spomnim se, da sem si takrat po tihem zaželel, da bi čez pet let, torej ob okrogli obletnici, bili vsi štirje še v stanju to ponoviti.
Pa se leta 2014 nihče ni spomnil na to. Dinamika življenja ima pač take ali drugačne prioritete. Letos nismo pozabili. Vreme nam jo je sicer malo zagodlo, tako sta prva dva predvidena termina odpadla, pregovorno nam je v tretjem poskusu le uspelo najti dan, ko sva penzionista imela čas, Miha ni bil na letalnoiskalni akciji, Špilč pa je šprical gasilske vaje.
No ob petdeseti obletnici našega prvega vzpona (25.08.2024) sta na ponovitvi manjkala Branč in Fižola. Kratkotrajne poškodbe so ju zadržale doma a bodo minile in drugo leto bo nova priložnost za obletnico »Abraham + eno leto«.
Letos je mene in Miha po smeri do zadnjega, izstopnega raztežaja vodil Mihov sin Davo. Varno in tekoče, tako da »inštruktorja v penziji« nisva imela pripomb.
Da bom jaz vodil zadnji, najtežji raztežaj, sem si rezerviral že v dolini in tako je tudi bilo. Vse idealno do zadnjega previsa, kjer pa kar nisem mogel čez, ker se vrv zataknili v »V« razpoko. Na mestu v kotu, kjer sem vpel dober svetleči klin, da bi čimbolj zmanjšal trenje sem vpel dve dolgi zanki. A glej ga hudiča. Vrv se je zataknila. Čeprav sem prej še pravi čas opazil, da se vrv lahko zatakne, nisem ukrepal. In sledila je kazen. Vrv sem vlekel kot konj in razmišljal o pregovoru, ki pravi: »Če delaš kot konj, si zagotovo osel!«
Na vrhu smo modrovali, kako bi bilo, če bi obtičal pri zadnjem klinu v previsu in bi moral splezati nazaj do zataknjene vrvi………No, kljub zapletu se je vse srečno uredilo in celo zasluženo pijačo smo v Aljaževem domu popili pri belem dnevu. Petnajst ur od Aljaža do Aljaža z namakanjem nog v sveži in zelo mrzli Bistrici in obveznim poziranjem pred sliko veličastne stene.
Zapisal: Špilč
Slike: vsi trije
Komentarji