V soboto, 8. 11., zjutraj, z nekaj časovne rezerve, sem se odpravil na tabor orodnega plezanja. Samozavesten, da tokrat pa cesto že poznam, saj sem v Znojilah že bil, sem kljub temu prispel z nekaj zamude zaradi zaprte ceste in zastojev.
Ko prispem, »stlačim« avto na rob ceste, naberem opremo in odhitim do plezališča. Pridružim se skupini udeležencev tabora, ki poslušajo inštruktorja, kako razlaga tehnike plezanja. Nakar prispeta Marta in Erik (Pavusa, AO Matica), pridružim se jima in s cepini v rokah in derezami na nogah se podamo v previsne smeri.
Ob koncu dneva je sledil premik na planinski dom na Kalu. Google aps je ponudil dve poti, eno 20-minutno ter drugo 40-minutno. Seveda sem izbral krajšo. Po nekaj ovinkih sem zavil na makadam, ki ni bil kaj posebnega. A vsak ovinek je prinesel slabšo cesto, ki je bila do zdaj najslabša, po kateri se sem kadarkoli peljal.
V koči so sledila predavanja in večerja, zjutraj pa smo se odpravili še v plezališče v Hrastniku. Plezali smo predvsem po ploščah, pri čemer je bilo treba zelo paziti na tehniko. Ob majhni nepazljivosti so cepini in dereze zdrsnili z mini oprimkov.
Tabora se je udeležilo res lepo število orodnih plezalcev in tistih, ki to še postajamo. Naučili smo se veliko novega – tako s prakso, saj smo preplezali precej smeri v različnih tipih skale, kot na predavanjih. Predavali so Maja Šuštar Habjan, Vili Guček in Klemen Premrl, vsi pa so z nami tudi plezali.
Hvala KA (PZS) za organizacijo! Taki tabori so odlični!
P. S. Pot domov je potekala brez posebnosti. :)
Domen Harnik
Komentarji