Zima je tokrat prav zimska. Prav tako pa so temperature dopuščale tudi nastanek ledu. Po lanskoletnih neuspelih poskusih prepričevanja, da bi me kdo peljal plezat v led, verjetno zaradi slabih razmer, mi je letos uspelo najti led, čas in soplezalko. In zima je odlična!
Po dolgem času (28. 12. 2025) je led “hooke” za cepine prvič zamenjal v Eispark Östtirol, do katerega je bila zelo dolga vožnja – enako dolga kot cel plezalni dan, zame celih 8 ur, torej 4 ure v eno smer. Kljub dolgi vožnji pa bi to ponovil! Plezalnega dneva smo se udeležili štirje – dve navezi: Erik Pavusa (AO Matica), Pavel Ferjančič (AO Nova Gorica) in Marta in Domen. Meni je bilo super, saj je bilo to drugič, da sem plezal v ledu. Prvič sem se preizkusil v plezanju naprej in nameščanju lednih vijakov. Kljub veliki gneči nama je z Marto uspelo preplezati vse atraktivne in zahtevne ledne skulpture, ki jih je park ponujal.
Cepini so naslednjič zagrizli v led v Logarski dolini v soboto (10. 1. 2026). Z Marto sva preplezala dva slapova Palenk in Sušico. Najprej sva se pognala v oblegani Palenk in nato v Sušico, ki pa je bila že precej naluknjana, a vsaj čakati ni bilo treba v vrsti, saj smo se plezalci kar lepo izmenjavali. Skoraj nemogoče je, da pozimi tam ne naletiš na Volka; prišibal je do vstopa v Sušico, lahkotno zaplezal v slap in preden je Marta zavrtala drugi vijak, nama je že izginil izpred oči. Med sestopom s Sušice sva srečala še Supina in njegova soplezalca, ki so nama podali koristne informacije, kje se je še kaj naredilo. A ker bi naju ob obisku Ivovcev, ki so jih priporočali, dobila tema, sestop je pa malo zoprn (sploh del med zgornjimi in spodnjimi slapovi) sva šla še enkrat v slap Palenk, a tokrat sem plezal prvi jaz.
Naslednji dan, v nedeljo (11. 1. 2026) sva se spet znašla v Logarski. Po manjšem obvozu do Malega slapa sva ga hitro preplezala in jo mahnila v Ivovce. V Spodnjem Ivovcu je bil led zelo mehak in tanek. Ko sva na vrhu zvijala vrvi – do Desnega in Levega nekoliko više je namreč še nekaj hoje – sva srečala Kristjana Vrhnjaka (AO Črna) s soplezalcem Matjažem (Akademski AO). Povedala sta, da je zgornji Levi Ivovec zelo lepo narejen, a da ga nista preplezala, ker imata prekratko vrv za abzajl.
S temi informacijami, in ker sva imela dvojno vrv, smo jo skupaj mahnili proti slapu. Ker je Marta naprej preplezala prvi raztežaj, sem bil zdaj na vrsti jaz. Led je bil odličen in slap še zasnežen od jutranjega sneženja, tako da je odlično plezanje spremljalo čiščenje snega. Soplezalci so bili zadovoljni z mojim delom, saj sem jim očistil led, jaz pa, ker je bil slap še popolnoma nepreluknjan in svež.
V ponedeljek je bil dan za počitek, v torek (13. 1. 2026) pa je bil na vrsti Tamar. V dokaj zgodnjem popoldnevu, ker je Marti nekoliko prej uspelo priti iz službe, sva uzrla slapove, ki so dosti večji in mogočnejši kot v Logarski, no, vsaj tisti, ki sem jih že spoznal. Prizor je res neverjeten. Izbrala sva Centralni slap. Širok, strm in debel led naju je pričakal na vznožju slapu, najzahtevnejši del pa je predstavljala šestmetrska sveča in strmi led dalje od nje. Ker ga je Marta preplezala že mnogokrat, sem se v prvi raztežaj zapodil jaz. Slap mi do sveče ni predstavljal težav. Ob vznožju sveče (zavese) vdihnem, zavrtam vijak in grem. Iščem luknje za zatikanje in dobro zabijam cepine, na sredini zavrtam še en vijak. Še 3 metre in cepin zgrabi v malce položnejši led. Splezam še malo više in naredim sidrišče. Drugi raztežaj pleza Marta naravnost navzgor, čez strm led porabi vso vrv – 70 m – in sva zunaj. Ko prideva nazaj do nahrbtnikov, jih pobereva in greva še na hitro preplezat Skriti slap oz. Slap nad votlino. Na vrhu naju dobi tema in z lučkami se spustiva po vrvi ter hitro odpraviva do avta.
Napisal: Domen Harnik
Foto: sodelujoči
Komentarji