Tabor PZS v Dolomitih

Datum objave: Sep 16, 2026

V petek, 15. 9., sem se po službi odpeljal v Šentrupert, kjer me je pobrala mlada pripravnica Adriana iz AO Celje Matica. Na poti sva pobrala še Anteja iz AO Domžale in skupaj smo se odpravili proti Dolomitom na PZS-tabor za mlade pripravnike in tečajnike. Prvo noč smo prespali kar v avtu pri Hrvaški hiši (znani lokaciji pod prelazom Falzarego, kjer prespi veliko ljudi, večinoma Hrvatov – od tod tudi ime).

V soboto dopoldne smo se zbrali pri restavraciji Strobel, kjer smo določili smeri in naveze, se spoznali, nato pa vsak s svojo navezo odhiteli proti steni. Moja prva dolomitska smer je bila Via del Buco Alta Variant V+ (240 m), ki sem jo preplezal z MP Rebeko iz AO Kranj in inštruktorjem Janezom Tonijem. Prva polovica smeri je bila zelo lep uvod v dolomitsko skalo. Skala je kompaktna, polna skalnih ušes in šalc, vsi štanti pa imajo zacementirane rinke. Druga polovica, ki je sicer varianta in v njej očitno ne plezajo tako pogosto, je bila nekoliko bolj krušljiva. V njej ni bilo nameščenih nobenih varoval, razen enega klina v detajlu smeri in začetnega sidrišča variante. Po raznih prigodah, ki so vključevale zanimive in malce panične Američane smo izstopili iz smeri vsi srečni in polni zagnanosti za nadaljnjo plezarijo v teh hribih.

Zvečer smo se v kampu Sass Dlacia namestili, družili in že začeli načrtovati, kaj bomo plezali naslednji dan. Imel sem dovolj sreče, da nisem dobil naveze s tremi soplezalci in sem lahko plezal izmenično z Borutom Demšarjem iz AO Žiri v nekoliko daljši smeri. Skupaj s sosednjo navezo, inštruktorjem Davidom in starejšo pripravnico Lucijo, smo se odpravili v Dritte kante der Tofana di Rozes IV–V (735 m), ali po slovensko tretji stolp Tofane. V smer smo vstopili ob devetih. Bila mi je zelo všeč, na nekaterih delih precej izpostavljena, vendar je prav zaradi tega ponujala tudi izjemne razglede. Iz smeri smo izstopili šele ob pol šestih, v kamp pa smo se vrnili zadnji, okoli osme ure. Tako kot prejšnji večer so sledili druženje, analiza dneva in seveda zaslužena večerja.

Za zadnji dan smo izbrali nekoliko krajšo smer. Skupaj z akademcom Pedrotom in Romanom Strmškom iz AO Rašica smo se odpravili v zelo znano in precej natrpano smer Hexenstein IV (203 m). Ta tura je bila bolj poučne narave, zato smo si vzeli veliko časa za nameščanje varovanja, izdelavo sidrišč in vsega, kar spada zraven. Kot prvi dan sva si s soplezalcem smer razdelila na dva dela – Pedro je plezal kot prvi v prvi polovici, jaz pa v drugi. Smer mi je bila zelo všeč, poleg tega pa sem malo zašel in si privoščil kratko varianto nekoliko izven “zglancane” smeri.

Če na kratko opišem svoje občutke s tabora: zelo mi je bil všeč, nekaj novih stvari sem se naučil in komaj čakam, da bo razpisan še kakšen tabor. Smeri so bile lepe, razgledi še lepši, soplezalci same legende, temperature pa so nihale od tega, da sem zmrzoval, do tega, da sem se kuhal na soncu. Kaj bi si človek lahko želel lepšega? :)

Luka Grobelnik