Ker so severne stene že precej mrzle, sva se Luka Grobelnik in Domen Harnik odločila za nekaj toplejšega – Mrzlo goro. Hecno, da gres na Mrzlo goro iskat toplo vreme. Ampak bilo je prav luštno. Sonček je lepo sijal, da si boljšega vremena ne bi mogla želeti.
Dostop je bil zelo kratek, nisva točno vedela, kje bova našla vstop, nakar je rekel Luka: »A ni to to?« in je res bilo to to. Z novo smerjo šus lepo počasi proti steni, skozi gozd in na melišče. »Pirav prigl« mi je pomagal, da sem s vsakim korakom pridobil nadmorsko višino, luka pa je naredil kakšen korak več. Pod steno zajtrk ter načrt.
Ker je imel Luka pred tem žurersko noč, mi je prijazno odstopil ta težki cug. Po preračunu sva določila, da moram začeti jaz. Poženem se in preplezam nekaj štirke in najdem prvi klin, sledijo še trije, ki so ednini v petdesetih metrih, še malo in naredim sidrišče. Med Lukovim plezanjem dobim na glavo, vsakih par minut, kak kamen da ostanem zbran. On pa se ubada z nameščanjem varoval (skala je taka, da je to precej oteženo). Na tretjem sidrišču ugotovila, da je vrisana linija na sliki v vodničku slovenske stene nekoliko zamaknjena. In ubereva pravo linijo (desno zajedo mimo previsa in ne čez previs). Raztežaj VI- se da lepo varovati z metulji in zatiči, najde pa se tudi kak klin. Še izstopni raztežaj čez plate in hop sva iz težkega dela smeri, kjer plezanje zaključiva (smer se nadaljuje še nadaljnjih 150 m, a je plezanje III. težavnosti in v vodničku piše, da je skala slaba). Peš sestopiva dobrih 10 m in najdeva sidrišče za spust po vrvi. Z dvema spustoma doseževa vznožje stene.
Domen Harnik, 17. 10. 2026
Komentarji