Pavla Jesih je zame kot ena teta, ki je nikoli nisem spoznala, nekako pa je ves čas prisotna v mojem življenju. Prvič sva se srečali leta 1976, ko sem ravno prišla v svet, ki je njej bil že tako tuj, da z njim ni več hotela imeti opravka. Trenutka, dneva ali obdobja, ko sem začela spoznavati, kdo je, pa se sploh ne spomnim. Mogoče sem brala njen zapis v katerem od starih Planinskih vestnikov. Ne vem. Mogoče je bila kdaj omenjena v legendarni televizijski oddaji Gore in ljudje in mi je ostala v spominu. Ne vem. Zdi se mi, da jo res poznam od nekdaj. No, poznam je premočna beseda, čeprav sem se ji precej posvečala, ko sem pripravljala prispevke o njej za Planinski vestnik, in poslušala njeno pranečakinjo Jakico Jesih, ko je pripovedovala o svojeglavi stari teti, ki ni priznavala pojma stereotip. In še marsičesa ne.
Jure pravi, da so ga ‘možače in lovače’, ki so mi na usposabljanju za alpinistične inštruktorje kot v ekonom loncu dvignile pritisk, spodbudile k raziskovanju ženskega alpinizma, to pa ga je – pri tem ima prste vmes njegov mentor Peter Mikša – pripeljalo do Paule. In potem se ni več ustavil.
Mislim, da je Pavla Jesih s to knjigo, ki jo je treba brati tudi med vrsticami, vendarle dobila neke vrste zadoščenje. Epilog. Mir, po katerem je hrepenela. Ampak poudarjam: treba je začutiti tudi nenapisano.
Marta Krejan Čokl – Gozdna
Marta, ko se prikažeš na Koroškem mi jo prinesi.